Kriminalka V gozdu pisateljskega fenomena po imenu Tana French vse od izida pred petnajstimi leti polarizira bralstvo: naj bodo detektivski romani zgoščeni okoli zločina in njegove razrešitve ali naj bo grozodejstvo malce potisnjeno v drugi plan, medtem ko so v ospredju psihološko dodelani liki in nastavljanje zrcala sodobni družbi? Na en ali drugi breg se od srede oktobra, ko je pri založbi Goga v prevodu Maje Novak izšla kriminalka V gozdu, lahko razvrščajo tudi slovenski bralci.
Za v ZDA rojeno avtorico, ki se je kot otrok z družino veliko selila in se naposled ustalila na Irskem, pisateljevanje ni bilo prva izbira. Z diplomo iz dramske igre je najprej gradila dokaj uspešno igralsko kariero, med različnimi vlogami pa tudi pisala. Njen debitantski roman V gozdu, ki je izšel leta 2007, so zaradi kompleksnosti in visoke ravni pisanja zasuli z nagradami, tudi tistimi, ki v svetu žanra največ štejejo. Čeprav velja za nekoliko zahtevnejšo kriminalko, ki poleg klasičnega pripovednega loka (zločin, njegovo razreševanje in končni razplet) vključuje še predzgodbo in predvsem pretanjeno portretiranje psiholoških profilov protagonistov, je V gozdu tudi širša publika odlično sprejela in s tem naklade potisnila v višave.
Odmik od klišejev
»To, kar ti skušam dopovedati, preden boš začel brati to zgodbo, je naslednje – dvoje stvari: hrepenim po resnici. In lažem,« opozarja prvoosebni pripovedovalec, inteligenten, a tudi ciničen in notranje razrvan Rob Ryan, ki mu je s sodelavko Cassie Maddox dodeljeno razreševanje zločina v dublinskem predmestju. Na oltarni kamen, ki so ga nedavno odkrili na obsežnem arheološkem najdišču v bližini gozda (da, tistega iz naslova), nekdo ponoči odvrže truplo umorjene dvanajstletnice. Gre za delo nekakšnega obrednega kulta? Umor s pedofilskim ozadjem? Opozorilo dekličinemu očetu, ki se aktivistično bori proti gradnji avtoceste čez izjemno dragoceno arheološko najdišče?
Detektiva, pripadnika generacije, za katero ločnica med službo in prostim časom ne obstaja, zagnano preučujeta sledi, se spopadata vsak s svojimi demoni in se seveda zbližujeta. Le redke so kriminalke, ki se jim uspe izogniti klišeju vznika romance med detektivskim dvojcem, kar se Frenchevi posreči na svojevrsten način. Detektiva sled za sledjo skušata priti zločinu do dna, pri čemer sta zares temeljita, saj si za to vzameta skoraj 500 strani. Še najobetavnejša se zdi preiskava v smeri povezave z nikoli razrešenim zločinom izpred dvajsetih let, v katerem sta v gozdu nepojasnjeno izginila dva dvanajstletnika, za katerima ni ostalo nič razen njunega prijatelja Adama, dečka, čigar možgani so spomine na to, kar koli se je že tistega dne zgodilo v gozdu, zakopali tako globoko, da jih nič ne more priklicati iz globin nezavednega. V nasprotju z drugimi v knjigi nastopajočimi liki je bralcu od samega začetka znano, da sta Adam in Rob ena in ista oseba.
Splošno pravilo kriminalk, da mora biti rešitev zločinske zagonetke nepričakovana in hkrati povsem logična, avtorica sicer upošteva, a jo, kot sama pojasnjuje, zanimajo predvsem zgodbe, kjer žanrske konvencije zadenejo ob realnost, v kateri so ljudje zmotljivi in protislovni, kjer pravici ni vselej zadoščeno in kjer je resnica zapletena. Zločin je, kot v spremni besedi piše filozof Mladen Dolar, »le povod, ki nas vodi čedalje dlje v vrtinec psihičnih in socialnih simptomov, natančne analize psihičnega podpodja in potlačitev ter natančne diagnoze narave družbe, v kateri živimo«. Neprizanesljivo popisovanje družbene stvarnosti v kombinaciji z zadovoljujočo kriminalno zgodbo je Frenchevo vodilo tudi pri pisanju nadaljnjih petih romanov, s katerimi si je prislužila titulo ene najpomembnejših sodobnih pisateljic. x
