Hispanistka dr. Maja Šabec je izredna profesorica na Oddelku za romanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti in pobudnica nedavno izdane monografije z naslovom Marko Anton Kappus – slovenski jezuit na koncu Novega sveta, ki je izšla pri Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani v zbirki Razprave FF. Kappus v našem prostoru ni neznano ime, vseeno pa ne vemo veliko, kdo dejansko je bil ta slovenski misijonar, ki je deloval med domorodnimi ljudstvi v sedanji Mehiki. Preostali avtorji publikacije, Tomaž Nabergoj, Ana Cecilia Prenz Kopušar in Igor Maver, so se z jezuitom Kappusom že ukvarjali, Šabčeva pa je svojo nišo našla v prevodih njegovih 32 španskih pisem, ki so doslej v originalnem jeziku še čakala na znanstveno obdelavo.
Je bil jezuit Kappus junak ali
antijunak? Naj ga gledamo kot
zavojevalca ali dobrotnika?
To vprašanje je nekako pričakovano. Ko danes govorimo o pokristjanjevanju in kolonizaciji, ne moremo odmisliti osvajalskih teženj, uničenja, izkoriščanja. Toda avtorji knjige smo do teh pojavov ohranili zgodovinsko distanco. Marko Anton Kappus je bil nedvomno del procesov, sistemov, najprej jezuitskega reda, potem še kolonialnega. Jezuiti so bili pač neločljivo povezani s kolonializmom. Avtorji smo izhajali iz primarnih virov, arhivskega gradiva, torej iz Kappusovih rokopisov, nekaj prepisov in iz zgodnjih tiskov. Pesnitev Enthusiasmus, ki je največji doprinos h knjigi, saj je sto let veljala za izgubljeno, je bila že za časa njegovega življenja natisnjena. Besedila smo transkribirali, prevedli in jih analizirali do te mere, da smo lahko razložili njihovo vsebino. Naš prispevek za nadaljnje raziskave je tudi njihova umestitev v zgodovinski, kulturni in tudi literarni kontekst, a spet le toliko, kolikor so ponujala besedila. Nismo torej pristopali univerzalno antropološko, vsekakor pa izsledki kar kličejo po nadaljnjih antropološko-zgodovinsko-socioloških raziskavah. Omenila bi še prispevek kolegice Ane Cecilie Prenz Kopušar, ki se je še najbolj od nas odlepila od primarnih, materialnih, empiričnih virov in umestila Kappusa v idejni kontekst takratnega sveta. Poglavje sklene z 18. stoletjem in razsvetljenstvom, ko stvari dobivajo znanstvene obrise. Tu je udeležen tudi Kappus, ne sicer z zelo vidno vlogo, je pa sodeloval s tirolskim kartografom Eusebiem Franciscom Kinom, ki je bil najbolj zaslužen, da se je jezuitska mreža širila proti severozahodu celine. V eni od Kinovih odprav, »prodorov«, leta 1694, je sodeloval tudi Kappus.
Kappus pa Kina ni imel
v najlepši luči, kajne?
Da, to me je sprva precej presenetilo, a ima svojo razlago. Jezuitski red je zelo hierarhično urejena, monolitna struktura, ki ne dopušča odstopanja v ravnanju, doktrini, Kino pa je bil nekoliko bolj pustolovski. Želel je pokristjaniti čim večje ozemlje in predvsem potrditi domnevo, ki je nekoč že veljala, da Spodnja Kalifornija ni otok, temveč polotok. Zaradi tega odkriteljskega navdušenja so bile torej vse te njegove odprave proti morju, hkrati pa so na poti po kopnem oskrbovali že delujoče misijone. Kappus je bil na odpravi še podrejen Kinu, že leto zatem pa je postal vodja novoustanovljenega jezuitskega rektorata in s tem njegov nadrejeni. In ko je v tej vlogi poročal provincialu v Ciudad de Mexico o uporu ljudstva Pima, je pismo začel s kritiko sodelavca in prijatelja Kina, češ da je upor izbruhnil zaradi njegovih preohlapnih pokrščevalskih metod. Domorodcem je zelo na hitro podeljeval krst, ne da bi ti dejansko razumeli, kaj pomeni živeti krščansko življenje – torej brez poligamije, golote, z izpolnjevanjem verskih obveznosti in opravljanjem dela na poljih –, in ko so za njim prišli drugi patri, ki so se dosledno držali pravil, so se domorodci začeli upirati. Kino je bil tolerantnejši. Vendar se Kappusova razlaga vzrokov za upor ne zdi povsem utemeljena. Gre za preplet kompleksnih odnosov med kolonialno oblastjo, jezuiti in domorodci.
Kaj je takrat pomenilo oditi
v misijone? Tudi Kappus, četudi
iz vplivne družine, je že kot jezuit
kar dvakrat pisal prošnjo, da ga pošljejo v novi svet, nato pa je še tri leta čakal v Španiji na svoj odhod čez morje. Očitno je bil to statusni simbol?
Ne ravno statusni simbol, vsekakor pa je bilo v jezuitskem redu misijonarsko poslanstvo, ki je vključevalo pokristjanjevanje poganov, pojmovano kot najzvestejše uresničevanje evangelijskega ideala. Za današnjega človeka je to težko predstavljivo, predvsem ko vidiš, kakšne intelektualne sposobnosti, kakšno znanje, um je imel ta človek – pa je ob tem ohranil to brezpogojno predanost stvari.
Vendarle pa je bil v službi
za druge ljudi?
Nedvomno, delati za dobro drugega, to krščansko poslanstvo so jezuiti res živeli in brezpogojno izpolnjevali. Za »svoje Indijance«, torej tiste, ki so sprejeli krščanski način življenja, so zelo skrbeli, odnos do njih je bil zaščitniški, »očetovski«. Tako na primer beremo, kako je zaradi slabe letine pšenice in koruze dokupil žito »za nesrečne Indijance«, ali pa ko potoži, kako španski kolonisti izkoriščajo »te nesrečnike« za delo v rudnikih.
Ko se proti koncu njegovega življenja občuti čedalje bolj žgoče politične razmere v Evropi in španska krona ne oskrbuje več redno misijonske mreže, to sprejema kot božjo voljo. Ko v enem od pisem omenja, kako ladje, polne tovora, pljujejo proti Evropi in se potapljajo, tega ne gre razumeti kot kritiko kolonializma, temveč kot božje opozorilo. Politične razmere spremlja z zaskrbljenostjo, o pokristjanjevanju pa, razumljivo, nikoli ne podvomi. Marko Anton Kappus usodnega izgona reda ni doživel, umrl je petdeset let prej, se pa iz njegovih zapisov razločno razbere, da je tudi na lastni koži občutil preteče politične posledice, ki so pomenile »začetek konca«.
