Kako se je Habsburžan sploh znašel na mehiškem prestolu, je zgodba, polna nenavadnih naključij, ambicioznosti, lahkovernosti, spletk in izdaj. Dobršen del monografije, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, osvetljuje okoliščine, ki so privedle do tega, da je imela dinastija Habsburžanov med letoma 1864 in 1867 kar dva cesarja. »Knjiga Maksimilijan: Cesar po Napoleonovi milosti je za nas še posebej dragocena zato, ker se v njej slovenska zgodovina prepleta z zgodovino Avstrijskega cesarstva, Evrope in sveta,« pravi urednik Tine Logar.
Odraščanje v senci dve leti starejšega Franca Jožefa, ki je imel zaradi načela primogeniture status božanstva, je globoko zarezalo v Maksimilijana. Kompleksen in rivalstva poln odnos med bratoma se je zarisoval že v otroštvu, ko je bilo očitno, kako različnih značajev sta: če se je deček Franc najraje igral z vojaki in topovi, si je nežnejši Maksimilijan za rojstnodnevna darila zaželel indijanski šotor ali ananas sredi Schönbrunna. Antoličičeva knjiga je polna podobnih zanimivosti, do katerih se je avtor dokopal v dunajskih arhivih, pomemben del knjige pa so tudi fotografije in podatki, ki so mu jih o svojih prednikih predali njihovi potomci.
Nasprotno od mnogih članov dinastije se Maksimilijan ni bil pripravljen sprijazniti zgolj z lagodnim življenjskim slogom brez resnične moči in vpliva. S služenjem v mornarici je tešil svojo silno željo po odkrivanju eksotičnih dežel, njegov umik pa je ustrezal tudi cesarju, saj je bil mlajši brat s svojo ljudskostjo in liberalnimi pogledi bolj priljubljen. Po napredovanju v poveljnika mornarice je slednjo temeljito moderniziral, hkrati pa se je posvečal gradnji dvorca Miramar pri Trstu. Denar zanj je dobil z ženitnimi pogajanji – poroka z belgijsko princeso Šarloto mu je prinesla precejšnjo doto pa tudi ambiciozno ženo, ki je gojila fantazijo postati cesarica.
V središču spletk
Čeprav se je Maksimilijan v zgodovino zapisal predvsem s svojo mehiško avanturo, je imel v domovini pomembno vlogo ne le v mornarici, ampak tudi kot guverner severnoitalijanskih provinc, kjer je skušal zagotoviti stabilnost. Ko se to ni izšlo in je izbruhnila vojna, se je Maksimilijan umaknil v Miramar. V istem času je v daljni Mehiki vzniknila državljanska vojna. Francija je pod vodstvom cesarja Napoleona III. zaradi mehiških dolgov podpirala konservativce, v središču njihovih spletk pa se je znašel prav Maksimilijan. Ponujanje kron križemkražem takrat sicer ni bilo nič neobičajnega. »Figaro qua, figaro la, vsak dan druga krona,« je v svoj dnevnik šaljivo zapisal Maksimilijan, ki so mu pred mehiško ponujali že grško in poljsko krono.
Mehiška ekspedicija je od Maksimilijana, ki ga nekateri označujejo za tragično osebnost (spet drugi pa za naivnega in častihlepnega tepca) med drugim terjala, da se odreče pravicam, ki jih je imel kot avstrijski nadvojvoda. Brat ga je podprl le s tem, da je odobril nabor več tisoč prostovoljcev, ki naj bi mu pomagali utrditi oblast. O 1500 moških, ki so se po Maksimilijanovi usmrtitvi vrnili iz Mehike, je Janez Bleiweis v Novicah zapisal: »Al kokšni so ti reveži!« Meksikajnarji so sicer leta 2005 dobili svoj strip avtorjev Zorana Smiljanića in Marijana Pušavca, o njih pa sta v romanih pisala tudi Dimitrij Rupel in Drago Jančar. x
