Pri Mladinski knjigi je izšel nov prevod Gospodarja prstanov v treh zvezkih. Pod prevod se je podpisal Sergej Hvala, ki ima pod pasom že prevoda fantazijskih romanov Patricka Rothfussa in Joeja Abercrombieja. Do pomladi želi končati še prevod Tolkienovega Silmariliona. Z njim bodo najpomembnejša Tolkienova dela končno izšla v poenoteni obliki. S Sergejem Hvalo smo se pogovarjali o pasteh prevajanja tako pomembnih del, zakaj so ljubitelji fantazijske literature tako zaščitniški do reinterpretacij in o sporočilnosti navidez preproste Tolkienove zgodbe za današnje in bodoče rodove.

Koliko prevajalcev se je v slovenščini že lotilo Tolkienovih knjig?

Trije pri Gnosisovi zeleni izdaji. Dušan Ogrizek za Hobita. Branko Gradišnik za Gospodarja prstanov in Uroš Kalčič za Silmarilion. Jaz sem torej že sedmi. Pravljično število. O tem, da ga bom kdaj prevajal, nisem upal niti sanjati. Stvar se mi je zdela ad acta. Sanjal sem o Georgu R. R. Martinu, pa mi ga je speljal Pižama. Na koncu se je vseeno zgodil Gospodar prstanov.

Pred kratkim sem kupil nov
ponatis Hobita. Ali bom moral po vašem prevodu Gospodarja kupiti še enega, da bo stvar poenotena?

Ne, ne. Je že poenoteno. Smo poenotili za nazaj. Edina izdaja Hobita, ki ni poenotena, je originalna Ogrizkova iz leta 1986. Ni treba nič novega kupovati.

V dosedanjih izdajah je namreč
velika zmešnjava glede poimenovanj. Kako ste se lotili tega?

Popolna zmešnjava. Najprej sem vzel Ogrizka, ki je bil temelj. Spremenil sem, kar sem vedel, da ne bo delovalo. Razni grdini (orki), ajdi (troli) in tako naprej. Bogataja smo spremenili v Bogatina, da je manj slovensko zaznamovan in pobere konotacijo, da so premožni v tistem kotu. Spoštoval sem Tolkienova navodila iz pisem, čeprav ne vedno v celoti. Denimo pri reki Lune, ker se tepe z našo Luno. Zato sem obdržal Lhun. Ne moreš napisati, da so šli čez Luno. Veliko pa je bilo tudi besed, ki sem si jih moral na novo izmisliti. Ampak to je gušt fantazijske literature, da si izmišljuješ oziroma predeluješ, kako bi to v našem jeziku povedal, da bi imelo približno enak učinek, ali pa še boljši.

Kako ste se srečali z
Gospodarjem prstanov?

Mislim, da na začetku faksa. Bil sem anglist. Ne vem, zakaj ne že prej. Mislim, da sem prej prebral Hobita in sem Gospodarja samo preletel. Ampak na faksu sem se lotil branja in je bilo »wow«. To so druge dimenzije fantazije, ki so bolj kompleksne. Tolkien se ne ukvarja toliko s tem, kako delujejo Gandalfove moči. Bolj se ukvarja z liki in zgodbo. Lepo pa razloži, kaj bi se zgodilo, če bi se odločili drugače. Tolkien piše tako, kot bralec razmišlja, ko se vpraša, zakaj pa niso naredili tega. Pa reče lik: »Zato ...« in te prepriča. To v fantaziji ni dostikrat prisotno. Običajno se nekaj zgodi in gremo naprej. Pri Georgu R. R. Martinu se zelo pogosto zgodi, da pride nekdo od nekod, pa se vprašaš, ali ne bi potreboval več časa. Martin pa reče, pustimo, in gre dalje.

Ni pa te moralne kompleksnosti,
ki je pri srcu sodobnim avtorjem.

Na splošno je zelo jasno, to je zlo in to je dobro, in to mi razumemo. Ni neke sivine. Čeprav Gandalfu marsikaj očitajo. Tudi Sauronov golt ga poskuša manipulirati, ampak to je test tega, kako si prepričan v svoj prav, da je dobro res dobro.

Se vam to zdi sporočilo, ki je danes relevantno, ali gre bolj za pobeg pred kompleksnostjo sveta?

Sem iz generacije, ki je imela zelo zakoličeno, kaj je prav in kaj je narobe. Danes je vse to bolj sivinsko. Nekaj je prav, ker se to tebi zdi. Če je kdo užaljen, pa ni več prav. Ta svoboda do svobode drugega je postala zelo zamegljena in premična. V starih časih ni bila. Kako pa na to gleda mladi bralec, težko rečem. Presodil bo čas.

Potem so tu še ženski liki. Vsega štirje.

So pa hude. Galadriel je eden najboljših likov v Gospodarju prstanov. Tudi Arwen ima v knjigi veliko boljše kvalitete kot v filmu, kjer je bila za moje pojme preveč holivudska.

Film je bil v resnici zelo uspešen
pri maskiranju, kako zelo je
poenostavil predlogo.

Ja. Odličen fan fiction. Vse je precej drugačno. Tudi konec je precej drugačen. Ampak srž vseeno ostane, in zato deluje.

Bolje kot serija Prstani mogote?

Ne, prosim, ne spet o tem. Pred začetkom serije sem bil zelo navdušen. Silmarilion! Končno se je nekdo tega lotil. Gremo! Kaj smo pa dobili?

Zakaj se to dogaja? Ali scenarije
piše umetna inteligenca?

Ne. Mislim, da imajo sobo pisateljev. Vizije se križajo in se nato prilagajajo druga drugi. Potem pa šefi rečejo tako in tako. Tak pristop pa ne deluje. To mora biti že vnaprej sozvočje. Koncepti morajo biti že vnaprej odobreni in potem na teh temeljih lahko narediš zadevo. Če sproti prilagajaš, nastane neprebavljiva čežana. In glej no glej, kaj je nastalo. Sploh pa ne razumem, kako so se vsega lotili z zakupom pravic. Kot bi delali film po Agathi Christie, pa bi dobili polovico Poirota, štirih likov, in da ne sme biti vlaka, ampak bi morala biti ladja.

Poirot ne bi smel imeti brk.

Dobesedno. Kar nekaj. Pa moral bi biti neumen. Za to ste dali 400 milijonov dolarjev? Čemu? Vsi nerdi ti bodo rekli, da si debil. Ne-nerdi pa ne bodo vedeli, za kaj gre. Še huje. Ko bodo to gledali, bodo še narobe vse vedeli. Pol stvari ne veš. Pol stvari veš narobe. Ko greš potem brat knjige, si čisto zmeden. To, kar najprej vidiš, pa je težko izbrisati. Tako kot mi bo kdo, ki je najprej bral Gradišnika, očital, kakšen Vandrar. Stopač je. Kakšna Dežela. Seveda je Šajerska. Kaj bluziš.

Mislite, da vas bo nerdovska
skupnost zaradi odločitev napadla?

Gotovo. Imam pa argumente. Konec koncev pa sem tudi del te skupnosti. (Smeh.) Nisem nekdo, ki je prišel od zunaj in se zdaj dela pametnega. Moje rešitve niso ekstremistične. So nastale iz spoštovanja do izvirnega dela.

Se vam zdi članstvo v skupnosti
prednost pred Gradišnikom,
ki je bil tarča hudih kritik?

Za njega to sploh ni literatura. Sam sicer nisem goreč oboževalec Tolkiena. Imam ga rad in mislim, da je naredil veliko delo, gledam pa nanj s kritično distanco. Preprosto cenim, kar je naredil. Če se delo ohrani osemdeset let, to že nekaj pomeni. Koliko knjig se obdrži tako dolgo? Samo klasika.

Kot član »skupnosti« mi razložite, zakaj si te stvari tako jemljete k srcu?

Ker nam nekaj pomenijo. S tem smo odraščali. Pa tudi zato, ker gre za svet, ki je bolj razumljiv od našega in skozi njega lahko bolje razumeš našega. Se je pa zelo lahko zatakniti v podrobnosti tega sveta.

Ko v logični svet vrineš neko
neumnost, postane manj logičen.

Točno tako. To so tudi naredili Tolkienu s Prstani mogote. Tolkien se je vse življenje trudil, in nato še njegov sin, da ima vsak zakaj svoj zato. Tudi če je izmišljeni zato. Zakaj ni Gandalf znorel in na vse metal ognjenih krogel? Zato. Zakaj ni Sauron naredil tega? Zato. Zakaj niso že prej poslali orlov? Zato. (Smeh.) Tukaj morda ne ravno »zato«, ampak so logični razlogi. Že stotine strani prej in v prejšnjih knjigah tlakuje pot.

Je pa tudi Tolkien sam kriv vrivanja nekaterih nevmesnosti v svoj svet s preveč modernimi prispodobami.

Da. Že na začetku, ko pride Gandalf in se pojavi tisti zmaj, pride zmaj kot brzovlak. (Smeh.)

To ste obdržali?

Sem obdržal. (Smeh.) Najprej nisem bil naklonjen, potem pa sem vseeno. Če je on to napisal, naj ostane notri, da bodo lahko vsi rekli, eh, kakšen brzovlak.

Ko sem bil v gimnaziji, je bil
Gospodar prstanov čisti šund.
Za vas, pravite, je literatura?

Gospodar prstanov za moje pojme sodi v vsak dom. To je tako kot Shakespear, kot Cankar. To mora biti. To moraš prebrati, da se imaš za erudita. Tudi če misliš, da je zanič. Ne samo, da je dokument časa. Je tudi dokument današnjega časa. Neki svetilnik. Vsi smo medli. Ne vemo, kaj bi. Nekdo reče, to je res. Pride drugi in reče, ne, to je res. Gre za čas odmevnih komor na družbenih omrežjih. Vsak ima svoj prav. Nihče nima prav. Gospodar prstanov prereže čez vso to kakofonijo. Tako je prav in tako je narobe in tukaj ni trte mrtve. Gandalf lepo pove: Jaz delam za zanamce. Če ne bi, bi lahko prstan vrgli v morje in živjo. Kaj nas briga, če ga bo nekoč kasneje Sauron našel. Tako kot pri podnebnih spremembah. Ti samo žgi na polno. Ampak ja, čez X let bo Sauron našel prstan in takrat so zanamci pečeni. Če tega ne bomo uredili zdaj ... V tem lahko prebereš nekaj zelo, zelo aktualnega.

Kot se vpraša Frodo, kaj lahko
sploh naredim in zakaj ravno jaz?

Veliko lahko narediš. In še več je teh naukov. Podobno je z lučjo za najbolj temne trenutke, ki jo podari Galadriel. To je tovarištvo. Ko vse drugo ugasne, je nekdo s tabo. Pove, da te imamo radi. To je večno sporočilo. Kako to ni literatura? 

Priporočamo