Pogovori o izdaji obsežne monografije Mojstri slovenskega impresionizma so stekli pred tremi leti, je povedala urednica Nina Žitko Pucer. K pisanju spremne besede so povabili umetnostnega zgodovinarja prof. dr. Milčka Komelja, sodelovali pa so s še tridesetimi različnimi ustanovami po Sloveniji, odšli tudi na Dunaj ter si ogledali marsikatero sliko v zasebnih zbirkah – in jih znova fotografirali. Monografija vsebuje skoraj 300 reprodukcij, več dokumentarnih fotografij in digitalne posnetke. Štirim utemeljiteljem slovenskega impresionizma Ivanu Groharju, Rihardu Jakopiču, Matiji Jami in Mateju Sternenu so ob bok postavili tudi nekatera umetniška dela sodobnikov.
Hvalnica impresionizmu
Umetnostni zgodovinar Komelj je povedal, da se je najprej povabila ustrašil, saj so slovenski impresionisti globoko in občutljivo zakoreninjeni v slovensko zavest, potem pa je našel ključ v berljivem, nekoliko poetičnem, tudi osebnem, a z dejstvi, tudi najnovejšimi, podkrepljenem pristopu. »Bolj kot plod nekega raziskovanja je plod moje ljubezni do te umetnosti, pa tudi mojega spomina na impresioniste, ki sem si jih ogledoval že v otroštvu,« je povedal avtor. »Knjigi bi lahko dali tudi naslov Hvalnica impresionizmu.«
Celovito je prikazal ustvarjalne poti vseh štirih najpomembnejših impresionistov, »štirih ptičev iz istega gnezda«, kot se je izrazil, ki so imeli v tistem času brate v literarni četverici Murn, Kette, Cankar in Župančič, ter jih kontekstualiziral v začetke impresionizma pri nas. Začenja z omembo slikarske šole Antona Ažbeta, kjer se je četverica začela mojstriti. Izvemo denimo, da so v svojih začetkih ustvarjali tako podobno, da se njihovih del med seboj skoraj ni dalo ločiti, sčasoma pa so izoblikovali vsak svoj slog – »vsak je našel svojo dušo in vsak je na svoj način lovil 'štimungo' slovenske predalpske, lirične, valovite krajine, kjer so svoja čustva združili s svojimi občutenji narave«.
Štiri osebnosti
Dr. Milček Komelj jih na hitro opiše takole: Ivan Grohar je imel tragično življenje in po smrti so ga povzdignili v smislu, da se nikdar več ne sme zgoditi, da bi slovenski umetnik trpel in zaradi tega umrl. Sicer pa je bila njegova pokrajina kot privid. Rihard Jakopič, ki je bil ravno tako ponotranjen umetnik, pa je nase prevzel breme, da dvigne zavest o slovenski umetnosti. Bil je vizionar. Medtem ko je Matija Jama razmišljal znanstveno, že suhoparno, predvsem v barvah, a se je tega zavedal in je to reševal skozi subtilnost in transcendentalnost. Bil je denimo tudi vegetarijanec. Matej Sternen mu je zelo podoben po barvitosti, hkrati pa je bil njegovo popolno nasprotje, ker je bil stvaren, realističen. Zanimala ga je zemeljska, snovna lepota.
Zgodba o slovenskem impresionizmu zaobjame tudi nekoliko širšo sliko, avtor denimo analizira vpliv baroka, vplive iz tujine na njihovo ustvarjalnost, dojemanje slovenskih impresionistov v evropskem prostoru, predvsem pa, kakšen je bil njihov »samonikli« prispevek k oblikovanju slovenske identitete. »Predvsem sem skušal približati njihovo misel,« izpostavlja dr. Komelj. V monografijo je tako dodal tudi sliko Petra Žmitka, ki je bila izhodišče za prvo polemiko o naši likovni umetnosti nasploh. »Z impresionisti se je porodilo slovensko občutenje in z njimi smo dobili slovensko umetnost. Četverica je sčasoma namreč postala sinonim za slovensko umetnost nasploh in z njimi se še vedno najbolj identificiramo,« je prepričan avtor monografije.
Izbrati njihova dela iz bogate zapuščine ni bilo težko, še pravi dr. Komelj, »ker so se ponujala sama od sebe«. Izbral je tista, ki so tudi danes najbolj dostopna, torej iz muzejev in galerij, je pa pregledal še stotine manjših slik, raztresenih po zasebnih zbirkah; marsikatera še ni bila reproducirana oziroma je manj znana.
