Play boy, tretja knjiga Constance Debré, izšla leta 2018, prinaša obrat v avtoričini poetiki. V delu je zaznati željo po radikalni zarezi, kot bi si avtorica načrtno prizadevala prestopiti meje družbenih in spolnih konvencij s sprevračanjem pričakovanih pripovednih praks na temo istospolne (ženske) ljubezni in seksualnosti. Njena pripovedovalka tako pogosto privzema perspektivo, ki bi jo kulturno in zgodovinsko pripisali moškim pripovedovalcem, izvzema se iz svojega spola; ženske dojema kot »one«, torej druge, pri čemer namenoma uporablja šovinistični diskurz, ki ni sicer nič manj moteč, ko ga uporablja avtorica, saj ga zgolj kopira, ne pa tudi reflektira. Distanco zavzema do vseh restriktivnih označevalcev oziroma identitet. Je hkrati »v« in »zunaj«, živi fluidno(st). S transgresivno držo avtorica sproža vprašanja, povezana s spreminjanjem razumevanja družbenih spolov, osvetljuje pa tudi v literaturi manj reprezentirano (trans-spolno? a zgolj na ravni identitete pripovedovalke!) pripovedno perspektivo. Po drugi strani pa se vseeno zdi, da ta perspektiva pri Debré ne presega ustaljene binarnosti oziroma da še vedno niha med poloma tradicionalno pojmovanega ženskega in moškega. Če je pisava kot taka brezspolna, ji avtorica ravno v iskanju transgresije nasprotno pripisuje spolno obarvani diskurz. Erotika (ženskega) telesa se v pripovedi zoperstavlja vsemu tistemu, kar pripovedovalka prepozna kot utesnjujoče in kot oviro njeni na novo odkriti svobodi, na katero se okolica sicer privadi, a le na videz – avtoričin naslednji roman Love me tender razkrije, kako globoko so zakoreninjeni predsodki do vseh, ki zaživijo znaj začrtanih linij in izzovejo norme, kar ni povezano le s spolom, temveč tudi s hierarhijo. Pri Debré želja po transgresiji izvira tudi iz njenega oziroma pripovedovalkinega družbenega razreda: »Buržujka sem ... Zaradi tega tako govorim. Aristokrati tako govorijo.« V tej drži osebe iz višjega razreda, ki želi rušiti (domnevne) tabuje skozi seksualnost, je prepoznati stereotip, ki se je razvil iz francoske (a ne samo) literarne tradicije (primer tega je roman Nevarna razmerja) in ki si ga pripovedovalka s pikrimi opisi prednikov in družinskih tradicij temeljito privošči.

Play boy je tista vrsta knjige, ki orje ledino, napisana z namenom zavračanja tradicionalno pojmovanih (ženskih) vlog, da razburi in razburka, pod gladino pa nagovarja iskanje novih načinov formiranja pripovednega glasu, ki bi presegel ustaljene binarizme. Kaj vse se spremeni, ko je naslovni play boy ženska?