Orwell, s pravim imenom Eric Arthur Blair, se je rodil v Indiji, kjer bil njegov oče v vojaški službi. Družina se je leta 1907 vrnila v Anglijo, kjer so se naselili v Henleyju, čeprav je njegov oče do upokojitve leta 1912 ostal v Indiji. Po končanem šolanju na kolidžu Eton v Angliji je Orwell med letoma 1922 in 1928 delal v policijski službi v Mjanmaru, to izkušnjo pa je pozneje opisal v romanu Burmanski dnevi (1934). Sprememba imena je ustrezala njegovemu kasnejšemu življenjskem slogu, saj je zapustil establišment in izbral pot literarnega in političnega upornika.
Živel med revnimi, da bi premagal odpor, ki ga ljudje iz višjih slojev čutijo do revežev
Orwellov odpor do imperializma ni vodil le do njegovega osebnega zavračanja meščanskega načina življenja, ampak tudi do politične preusmeritve. Takoj po vrnitvi iz Burme se je oklical za anarhista, v tridesetih letih 20. stoletja pa se je začel imeti za socialista. Orwellova prva socialistična knjiga je bila izvirna in neortodoksna politična razprava z naslovom Pot v Wigan (1937). Slednja se začne se z opisom njegovih izkušenj, ko je odšel živet med revne in brezposelne rudarje severne Anglije, kjer je delil in opazoval njihova življenja. Eden od razlogov, da se je odločil živeti med njimi, pa je bil med drugim tudi ta, da je želel premagati odpor, ki so ga ljudje iz višjih družbenih slojev čutili do revežev. V Parizu si je celo poiskal delo kot pomivalec oken, izkušnje, ki jih je pridobil v tem času, pa je opisal v knjigi Na robu in na dnu v Parizu in v Londonu (1933), ki je bila realističen prikaz življenja med revnimi.
Kritičen do Stalina in njegove različice komunizma
Orwell je nato šel živet v Španijo, kjer je poročal o državljanski vojni in se pridružil republikanski milici ter služil na aragonski in teruelski fronti. V Teruelu je bil resno ranjen in si poškodoval grlo, kar je vplivalo na njegov glas. Maja 1937, po boju proti komunistom, ki so skušali zatreti svoje politične nasprotnike, je bil v strahu za svoje življenje prisiljen pobegniti iz Španije. Izkušnja mu je vse življenje pustila strah pred komunizmom, kar spretno popisal v Poklon Kataloniji (1938), ki je po mnenju mnogih ena njegovih najboljših knjig. Po dogodkih v španski državljanski vojni je bil namreč zelo kritičen do Stalina in njegove različice komunizma.
Ko se je vrnil v Anglijo, je Orwell pokazal paradoksalno konservativen pristop k pisanju Coming Up for Air (1939), v katerem na podlagi nostalgičnih spominov moškega srednjih let preučuje preteklo Anglijo in izraža svoje strahove glede prihodnosti, ki jo ogrožata vojna in fašizem. Med drugo svetovno vojno je zavrnil služenje vojaškega roka in začel delati kot reporter pri BBC, od leta 1943 kot literarni urednik pri časopisu Tribune, nato pa kot sodelavec političnega in literarnega tednika New Statesman.
Vse živali so enake, a nekatere živali so bolj enake kot druge
Njegova najbolj znana politična satira je Živalska farma (1945), v kateri so alegorično popisani dogodki, ki so privedli do ruske revolucije leta 1917 in nadalje v Stalinov totalitarizem. S spretnimi metaforami opisuje skupino hlevskih živali, ki začno pravo malo revolucijo s katero strmoglavijo svoje izkoriščevalske gospodarje z željo po vzpostavitvi lastne egalitarne družbe. Želja po moči in oblasti nekaterih, pa nato ponovno privede do diktature, v kateri je suženjstvo še bolj zatiralsko. »Vse živali so enake, a nekatere živali so bolj enake kot druge,« se glasi znana misel v romanu, s katero je povedano pravzaprav vse, kar je šlo narobe pri revoluciji. Knjiga ni kritika vseh oblik socializma, temveč stalinističnega komunizma, absolutne moči in političnih manipulacij. Opozarja na pomen propagande kot tehnike uzurpiranja oblasti ter izkoriščanja ranljivih, kar lahko premagajo tisti, ki bodo širili resnico in se postavili za vse, ki se ne morejo boriti zase.
Pronicljivi roman 1984 ostaja aktualen še danes
Velika uspešnica je bila tudi njegov roman 1984 (1949), ki ga je napisal v opozorilo grožnjam nacizma in stalinizma ter zbirokratizirano državo prihodnosti. Čeprav je slednji postavljen v namišljeno prihodnost, vsebuje elemente in simbole, ki se navezujejo na družbeno-politični kontekst njegovega časa, katerega so zaznamovali totalitarni sistemi in velika depresija. Svet razdeli na tri totalitarne superdržave, ki neprestano sodelujejo v neproduktivnih vojnah, da bi pridobile monopol. Svoje like je povezoval z znanimi zgodovinskimi osebnostmi, dandanes pa jih mnogi povezujejo z aktualnimi političnimi voditelji. Zdi se, da nekateri deli romana še vedno ostajajo aktualni, prebirati pa bi jih bilo treba vedno znova, četudi v nekoliko drugačnem kontekstu. Orwell namreč popiše in spretno upodobi nadzor množičnih medijev, vladni nadzor ter totalitarizem na splošno. »Kdor nadzoruje preteklost, nadzoruje prihodnost: kdor nadzoruje sedanjost, nadzoruje preteklost,« zapiše in opozori na politične manipulacije, prisvajanje zgodovine in željo po nadzorovanju kolektivnega spomina. Če bi svet padel pod nadzor enega ali celo več diktatorjev, bi prihodnost lahko zaznamoval svet, kjer vsako gibanje, besedo in dih nadzoruje vsemogočna, vseprisotna moč, ki se ji nihče ne more zoperstaviti, še več; alternativo bi si bilo izredno težko zamisliti. Skozi roman zato vseskozi poudarja pomen upiranja množičnemu nadzoru in zatiranju.
