Takoj po tistem, ko se je Frankfurtski knjižni sejem včeraj popoldne odprl še za širšo javnost, je na sejmišču zavladala neznanska gneča: pred blagajnami ob vhodu so se vile vrste čakajočih, še hujši zastoji pa so nastali pred prodajnimi stojnicami posameznih domačih založb, zlasti v dvorani, posvečeni otroški in mladinski književnosti, kjer si je pretežno najstniško občinstvo nabiralo kupe najnovejših fantazijskih in ljubezenskih nanizank. Tudi sicer se je program, namenjen srečevanju (predvsem nemških) avtorjev z bralci, vključno s podpisovanjem knjig in skupnim fotografiranjem za družbena omrežja, za konec tedna občutno zgostil, med množico bolj ali manj znanih literarnih in drugih imen pa sta izstopali predvsem dve: indijsko-britanski pisatelj Salman Rushdie, ki bo ob koncu sejma jutri prejel nagrado za mir nemških založnikov, in predsednik Uefe Aleksander Čeferin, ki ga je na pogovor o nogometu in književnosti povabil direktor sejma Jürgen Boos.

Knjige za miren spanec

Pred nabito polnim avditorijem velikega odra slovenskega paviljona, kamor se je bilo že zaradi številnih kamer in fotoreporterjev precej težko prebiti, je Boos uvodoma ugotovil, da tako nogomet kot literatura povezujeta množice, zatem pa ga je zanimalo, kaj Čeferin sploh počne kot predsednik največje športne organizacije na svetu. »Zadnja leta se ubadam predvsem z reševanjem težav, sprva tistih, ki jih je prinesla pandemija, nato s poskusi ustanovitve superlige, ki bi uničila duha nogometa, zdaj pa s tistimi, ki so posledica vojn v Ukrajini in drugod,« je odvrnil ta. Pa tudi bere? »Nekoč sem veliko bral, potem sem dolga leta pregledoval samo poslovne spise, zadnje čase pa v roke spet pogosteje vzamem tudi knjigo,« je pojasnil Čeferin. »Ugotovil sem namreč, da me zvečer spremljanje novic samo razdraži, če pa se posvetim leposlovju, zaspim kot angelček.« Kot svojo najljubšo knjigo je navedel Sto let samote Gabriela Garcíe Márqueza, močan vtis je nanj naredila tudi Musašijeva Knjiga petih prstanov; med slovenskimi avtorji mu je najbližji Ivan Tavčar, »pa ne zato, ker je bil tudi on pravnik«, od sodobnih del pa kriminalke Tadeja Goloba. »Če bi več brali, bi bili manj depresivni in agresivni, znali pa bi tudi bolje poslušati drug drugega,« je zatrdil Čeferin.

Na Boosovo opazko, da sta šport in kultura v Sloveniji očitno tesno povezana, saj je pri nas ves čas srečeval ljudi, ki so bili »hkrati tekači in pesniki, plezalci in pisatelji«, je Čeferin odvrnil, da imamo res radi tako šport kot kulturo, da pa se tudi zelo radi prepiramo in kritiziramo vse po vrsti. »Morda zato, ker vas je tako malo in se vsi poznate, pa zato stvari jemljete bolj osebno,« se je pošalil Boos. Dotaknila sta se tudi vprašanja diskriminacije, za katero Čeferin pravi, da je nogomet na igrišču ne pozna. »Če si dober, boš igral, in pri tem nikogar ne zanima, kakšne vere ali spolne usmerjenosti si – če pa nisi dovolj hiter in spreten, te v prvi postavi ne bo, tudi če si kraljev sin,« je bil neposreden. Težave so po njegovih besedah na tribunah, »kjer peščica bedakov izrablja priljubljenost nogometa za širjenje svojih idiotskih stališč«, proti čemur se bo treba boriti tudi v prihodnosti.

Bogata krajina ilustracije

Na sejmu precej zanimanja vzbuja tudi slovenska ilustracija, ki se predstavlja na več lokacijah, najbolj na očeh pa je razstava z naslovom Nepričakovano razkošje, ki je v samem osrčju sejmišča, takoj nasproti slovenske nacionalne stojnice. Postavitev, ki jo je skupaj z Javno agencijo za knjigo zasnoval Center ilustracije, ta deluje pod okriljem zavoda Divja misel, izpostavlja dela desetih slovenskih ilustratork in ilustratorjev, dopolnjuje pa jih še z naborom podob več kot tridesetih drugih naših avtorjev.

»To je pravzaprav prva tovrstna predstavitev slovenske ilustracije in kar nekaj časa smo iskali pravi format zanjo,« pojasnjuje Tina Popovič, direktorica zavoda Divja misel. »Najprej smo mislili, da se bomo osredotočili na samo nekaj avtorjev, a se je kmalu izkazalo, da je krajina slovenske ilustracije tako živahna in slogovno raznovrstna, da je smiseln zgolj precej širši izbor. Nazadnje smo se odločili, da v ospredje postavimo uveljavljena in mednarodno nagrajena ilustratorska imena, zraven njih pa vključimo še druga, katerih delo ni nič manj zanimivo, pri čemer sta poleg leposlovne zastopani še časopisna in znanstvena ilustracija.« Razstavo spremlja domiselno zasnovan katalog, v katerem najdemo kar 66 avtoric in avtorjev; spremna besedila je prispevala Samira Kentrić.