Identiteta pisateljice, ki vse od leta 1992, ko je izdala svoj prvi roman (Trpinčena ljubezen, slovenskega prevoda (še) ni), vztraja pri anonimnosti in svoja dela podpisuje s psevdonimom, je bila predmet številnih špekulacij. Avtorstvo njenih del so pripisovali zdaj tej, zdaj oni profesorici, ugotavljali, da je odraščala v Neaplju ali nekje blizu, nekaj časa živela v Pisi, zdaj menda prebiva v Grčiji; naj bi bila mama, lastnica številnih nepremičnin in menda celo – moški. Slednja teza je bila deležna več kritik, kot žaljivo pa jo je označila tudi sama Ferrantejeva.
Roman Izgubljena hči, ki je v prevodu Daše Perme Jurjavčič nedavno izšel pri Cankarjevi založbi, vrta po temačnih globinah doživljanja materinstva in ob elementih psihološke srhljivke tematizira zlorabe in družbena pričakovanja do žensk. Delo je Ferrantejeva napisala v začetku tisočletja, pred tetralogijo Neapeljski cikel, s katero ji je uspelo navdušiti izjemno širok krog bralcev, tudi pri nas. V slovenščini lahko beremo še romana Dnevi zavrženosti in Zlagano življenje odraslih, ki tako kot neapeljski četverček ničesar ne olepšujeta. Ob resničnosti, ki je, kakršna pač je, je skupni imenovalec njenih romanov še portretiranje kompleksnosti odnosov in značajev likov, ki so večdimenzionalni, zapleteni, včasih tudi protislovni ter s svojim burnim čustvovanjem zelo pristni.
Takšna je tudi ločenka Leda, 47-letna univerzitetna profesorica, ki ostane sama, ko se njeni mladi odrasli hčeri odselita k očetu na drug konec sveta. Ob spoznanju, da deklet ne pogreša, v valu nenadejane svobode rezervira cel mesec počitnic in na obali Jonskega morja dan za dnem dopustuje na pristno italijanski način – na natrpani, hrupni plaži z ležalniki in senčniki v vrsti se praži na soncu in opazuje okolico. Njeno pozornost pritegneta mlada mamica Nina in njena triletnica, ki počitnikujeta skupaj s svojo razširjeno neapeljsko družino. Pozorno motrenje in bežne interakcije z lepo, a subtilno nemirno Nino v Ledi vzbudijo sum, da je skrbnost in igrivost mladenke le vloga, ki jo igra za opazovalce, množico na plaži, in ne pristen odraz ljubezni do hčerke. Premišljevanje v njej prebudi niz spominov na čas, ko sta bili njeni deklici stari štiri in šest let in je storila nezaslišano: na lepem je odšla, zaloputnila z vrati in za tri leta izginila iz njunega življenja.
V skrajno dejanje, kakršno družba moškim mnogo lažje odpušča kot ženskam, je Ledo gnal občutek, da so bile z materinstvom uničene vse njene mladostne sanje, da se ruši življenje, ki ga je z veliko truda zgradila, in da se v njej razraščajo zamere, zaradi katerih postaja takšna kot njena mama – nema, jezna in zagrenjena. Spomini na čas, v katerem je skrb za hčerki postala črna luknja, v kateri so izginjale njene želje, ambicije, identiteta in volja do življenja, se prepletajo s sedanjostjo, v kateri Ferrantejeva Ledo prisili v nerazumno dejanje z dolgoročnimi posledicami.
Poleg knjižne Lede se s svojimi demoni in ambivalentnostjo glede materinstva sooča tudi njena filmska različica. Roman je z nekaj prilagoditvami zgodbe lani v film predelala režiserka Maggie Gyllenhaal, ki je okoli sebe zbrala zvezdniško ekipo igralcev. Film o temah, o katerih se skoraj ne govori, je prejel več nagrad.
