Hrvaška esejistka in intelektualka Dubravka Ugrešić je na Filozofski fakulteti v Zagrebu diplomirala iz rusistike in primerjalne književnosti, nato je dolga leta delovala na tamkajšnjem Inštitutu za teorijo književnosti. Leta 1993 se je preselila najprej v Nemčijo, nato pa leta 2001 v Amsterdam. Preživljala se je s pisanjem ter kot predavateljica na evropskih in ameriških fakultetah.
Izgnana »čarovnica«
Zaradi kritičnega pisanja o nacionalizmu in vojnih zločinih ob razpadu nekdanje Jugoslavije so jo v rodni Hrvaški obtožili antipatriotizma ter jo razglasili za izdajalko, javno sovražnico in čarovnico. »Toda to so zgolj nepomembne podrobnosti. Šlo je preprosto za to, da na Hrvaškem nisem več mogla niti dihati. Kajti tega, kar se je dogajalo takrat, se ni dalo upravičevati z vojno, izrednimi razmerami ali čim drugim. Ljudje so dobesedno podivjali, poživinili. In tega nisem mogla prenašati – drugi so lahko,« je dejala leta 2016 za naš medij, ko je na Krasu prejela mednarodno literarno nagrado vilenica, eno od številnih nagrad, ki jih je prejela za svoje delovanje. Že leta 1989 je prejela kristal vilenice.
Pisala je kratko prozo, romane in literarne eseje pa tudi scenarije, zanimale so jo postjugoslovanska stvarnost ter literarne in popkulturne teme. Njeni prozni zbirki Poza za prozo iz leta 1978 je v 80. letih sledila serija izjemnih del, kot so kolažirani roman Štefica Cvek v krempljih življenja kot primer postmodernistične parodije na žensko prozo (po romanu je režiser Rajko Grlić posnel istoimenski film), zbirka kratkih zgodb Življenje je pravljica ter ludističen meddiskurzivni roman Forsiranje romana reke, kjer je vsako poglavje napisano v drugem žanru – pornografski roman, ljubezenski roman, grozljivka in dnevniška proza.
Identiteta v eksilu
V devetdesetih se je še bolj posvetila esejizirani prozi in literarizirani esejistiki, objavljala je v evropskih revijah in časopisih. Tematizirala je krizo identitete in vprašanja narodnosti v družbenih, zgodovinskih, političnih in kulturnih kontekstih. Izdala je romana Američki fikcionar (1993) in Kultura laži (1996), v novem tisočletju pa še romane Muzej bezuvjetne predaje (2002), Ministrstvo za bolečino (2004), kjer je obravnavala vprašanja eksila in identitete, ter Jaga baba je znesla jajce: mit o Jagi babi (2008), v katerem je razmišljala o družbeni neenakosti spolov in diskriminaciji.
Bila je tudi idejna začetnica in pobudnica za nastanek Leksikona YU mitologije. Pisala je o temnih straneh sodobnih družb, o homogenizaciji ljudi, ki jo povzročajo mediji, politika, religija, skupna prepričanja in trg, ter o izgnanstvu. Skratka pisala je stvareh, o katerih bi drugi raje molčali. »Vsi si prizadevajo, da zgodovine ne bi bilo, da bi se zdelo, kot da se je vse začelo včeraj; nenehno se ustvarja pozaba, in to na več različnih ravneh. Tako nas politiki na primer prepričujejo, da živimo v najboljšem od možnih svetov, in nam vlivajo strah pred kakršnim koli tveganjem. Zato tudi ves svet molči, češ, ne spreminjajmo ničesar, ker je lahko kvečjemu slabše.« Zadnji prevod v slovenščino je bila zbirka triindvajsetih esejev Evropa v sepiji (Cankarjeva založba, 2017) po avtoričinem izboru, ki so izšli med letoma 2010 in 2014.
