Naprej naprej je ena od dveh pesniških zbirk, ki ju je Vinko Möderndorfer izdal v letošnjem letu, v njej pa bolj kot intimni občutki žalosti ob izgubah in zamujenih priložnostih, osamljenosti in minevanju, ki so se zgostili v Samoti (Goga, 2023), ritem in ton narekujejo ogorčenje, jeza, celo bes zaradi družbenih krivic in človekovega trpljenja. V knjigi so namreč večinoma zbrane pesmi o navadnih ljudeh, ki se težko prebijajo skozi življenje in je njihova usoda predvsem zaradi socialnih stisk težka, neredko tragična. Möderndorfer rad poudarja, da si tovrstnih zgodb ne izmišljuje, temveč jih v literaturo preseli s časopisnih strani, ulice ali lastnega življenja, in tudi tokrat se ne zdi nič drugače.
V ciklu z zgovornim naslovom Dvanajst pesmi iz črne kronike tako beremo zgodbe o deložiranih, odpuščenih delavkah in delavcih, njihovem obupu, Črni cvet uvaja časopisna novica o smrti dvajsetletnega prebežnika iz Sirije, v pesmi Tako je to v naši deželi izpovedovalec v lekarni opazuje upokojenca, ki si ne more kupiti zdravil za 16,30 evra, v spet drugi pesmi srečamo mamo, ki z otrokoma hodi v razdeljevalnico hrane in se spopada z očitajočimi pogledi, ženske – matere, hčerke, ljubice, žene, zaposlene, žrtvujoče, izmučene, ujete, uničene, zlorabljene, a tudi vztrajne in modre – nasploh naseljujejo pretežni del zbirke, v kateri se vse bolj krepi vtis, da trpkih zgodb (ne le v literaturi, temveč tudi v življenju) ni ne konca ne kraja. Še posebej, ko se v drugi polovici zbirke, ki je sicer (po nepotrebnem) razdeljena na tri sklope, pomaknemo v čas izpovedovalčevega otroštva in tam naletimo na podobno hude usode, zaznamovane zlasti z vojno in pomanjkanjem: »zgodovina mojih krajev / ni nikoli / zgodovina uspeha / ker sreča je bila / vedno rezervirana / spravljena v izložbi / z debelim steklom / v hiši z varnostniki«.
Kadar pesem ni portretna skica, dobi aforistično preobleko oziroma postane ostra bodica, družbeni, politični komentar in obsodba (neo)kapitalistične ureditve, neredko pa se verzi uglasijo tudi na bodrilne tone. Borbenega duha priklicuje že naslov zbirke, ki spomni na Jenkovo Naprej, zastava slave, po zbirki pa je posutih vse polno puntarskih, vstajniških, partizanskih, tovariških referenc, navsezadnje je ena od pesmi posvečena prav dnevu OF. Globlje v zbirko prodiramo, očitneje postaja, da se časi niso pretirano spremenili in da je boj še vedno enak, če ne celo isti, čeprav se zdijo besede (vrednote?), kot so svoboda, enakost, pravica, pravičnost, poštenost, prijateljstvo, ljubezen, a tudi uspeh, tovarištvo, dostojanstvo, spoštovanje življenja in konec koncev dom, domovina, narod, le puhlice, »obljube / obljube / samo obljube / s katerimi ne moreš plačati / niti položnice«.
V zbirki med pesniškimi referencami izrecno stojita le dve – Ervin Fritz in Edvard Kocbek, ki sta v marsičem tudi pesemski navdih; fritzovski so predvsem orisi življenj malih ljudi, kocbekovski pa je tihi, a vztrajni in mestoma prav strasten dialog z vero, Cerkvijo in (krivičnim) B/bogom, ki poteka predvsem na način preklinjanja in zanikanja. V kontekstu upesnjene tragike ta sveta jeza in roganje v svoji dobesedno otroški naivnosti in hrepenenju po boljšem svetu delujeta ganljivo, a hkrati tudi ostro razmejeno od svetohlinstva in pristno zavzeto za dobro in sočloveka. S protislovjem, ki je bil Kocbekov osnovni pesniški način in ga v pričujoči zbirki denimo prepoznamo v rdeče pobarvanih trdo kuhanih jajcih, ki jih je stara mama pripravljala za prvi maj, pesmi iščejo presežno moč in ustvarjalnost v človeku – da bi nas vkup zbrana bridkost prebudila iz oportunizma, letargije oziroma spodbudila v vztrajanju in boju: »tvoje je / ne se bati / tvoje je sonce / tvoja pot / tvoja cesta / ne se bati«. Niti brati! x
