Ko je Alojz Ihan, ki smo ga v zadnjih letih bolj spremljali kot mikrobiologa in imunologa, izdal nov roman z naslovom Karantena, sem se razveselila, da je pred nami končno polnokrven literarni odziv na dogajanje zadnjih let. In pripovedi se je res lotil po protokolu – o prelomnem času, ki je tudi pri nas sprožil zdravstveno in politično krizo, pripoveduje prek intimne zgodbe že pred začetkom epidemije odtujene družine. Le kaj jim lahko prinesejo meseci karantenskega zaprtja, ki ga k sreči ne bodo preživeli v majhnem blokovskem stanovanju brez balkona?
V ospredje je postavil športno grajenega Andreja Kosa, ki bi bil lahko z nekaj manj privilegija povprečen podalpski državljan. A junak je rentgenolog, specializiran za branje slik pljuč, že prej mu torej po zaslugi pogodbenega sodelovanja z bolnišnicami ni šlo slabo, zdaj mu gre še bolje, škoda le, da dela ne more opravljati kar z nove jadrnice, že njegove tretje. Andreju pač ne bi mogli očitati, da je kdaj trdil, da smo vsi v istem čolnu. Tisti, ki imajo oblast in/ali denar, pač skozi življenje plujejo lažje, in Kos se je imel za dobrega mornarja. Epidemija ga nemara preseneti bolj kot ločitev od nekdanje žene, a šele ko je sredi družbenega razkroja tudi sam soočen s potencialno smrtno diagnozo, dobi njegovo življenje manj samoumevne obrise.
Več tveganih odločitev kot Andrej, ki je imel »v resnici vedno na voljo rešilni čoln«, so morali v življenju sprejeti njegovi bližnji – oče, ki je v času, ko je (Andrejev) dedek vojno preživljal v podzemnem skrivališču, babici pomagal voditi trgovino, dementna mama, ki jo bo treba zaradi epidemije čim prej odpeljati iz doma za starejše, čudaški brat Peter, ki ga vidi dvakrat na leto, a mu bo vseeno predlagal skupni nakup jadrnice, pa bratova nastopaška bivša žena Meta, ki je preživela izkušnjo spolnega nasilja, da ne govorimo o Andrejevi nekdanji ženi, kirurginji Mileni, ki se bo morala zaradi zdravstvenih težav odpovedati načrtovani karieri, ali njegovi trenutni ženi Katji, pulmologinji, ki se komaj prebija čez covidna dežurstva, na robu zloma pa je tudi njegov kvaziprijatelj Egon, epidemiolog, s katerim se nova slovenska oblast pri kriznem vodenju nič ne posvetuje.
Širok nabor likov in očrti motivacije za njihove odločitve – pripoved se vzporedno postopoma vrača tudi v preteklost – pričajo o tem, da je želel avtor postaviti ambiciozno družinsko in družbeno sliko. A njegovi protagonisti so za kaj takega preveč papirnati in nemalokrat problematično reprezentirani – ženske prevečkrat definirata »ženska igra, ki varuje njen ponos in daje moškemu čas, da pokaže karte« ter ljubosumje na druge ženske, za geje je ključno, da se ne gredo nobenega aktivizma ali žurov in svoja »gnusna« nagnjenja raje živijo v intimi. Če bi se, skratka, avtor posvetil večji heterogenosti pripovednih perspektiv, bi nemara še verjela, da imajo preostali liki še kakšno drugo vlogo, kot da podpirajo Andrejevo vesolje. Realistična, mestoma poročevalska naracija sicer dobro pristaja predvsem faktični plati romana, toliko bolj pa zato na jezikovni ravni štrlijo ven občasne primere tipa, da je »dvignjena voda položila jadrnico bočno na pomol, kot mama položi dojenčka, da bi mu zamenjala plenice«.
Zahtevnejšim bralcem je Ihan seveda ponudil več nadgradnje – tako kot je nekdanja oblast stanje epidemije vulgarno primerjala z vojno, sam zgodovinsko primerja karantene. Da ga ne bi odpeljali/ubili Italijani/partizani, je Andrejev dedek leta preživel v podzemnem domovanju, čeprav se je vsem zdelo, da »bi babica lahko spustila deda iz votline mnogo prej, pa tega ni hotela«. Če je v tej niansi ob razkrivanju družinske patologije tudi kanček duhovite kritičnosti, je v naslednji preveč didaktičnosti. Šele bolezen namreč v Andreju, ki je šel skozi življenje »večno umaknjen v varno osamo«, kot bi torej bil v svojevrstni karanteni, sproži željo po družinski bližini. Ko vsa družina v složnosti še ganjeno zajoka, si lahko tudi Ihan sname rokavice iz lateksa. Več kot 400 strani romana, a vse tako sterilne.
