Dež, nenehen dež, od nalivov do pršenja, od prve do zadnje strani. In z dežjem gre blato, povsod blato, in gresta mokrota in mraz in gre, bogu za hrbtom, zaselek, kjer vladajo revščina, tatinstva, prevare in efemerna zavezništva. Eno tako lepo zakotje iz realističnih romanov. Le da Satanov tango ni realističen roman. Je postmodernistični roman, izšel leta 1985, v njem slutimo absurdnega kafkovskega duha Oblasti, švejkovski pijanski humor, Gogoljeve Mrtve duše, beckettovske sence in še marsikaj drugega, celo cankarjanski hlapci, »za hlapce rojeni«, se prikradejo vanj, morda zgolj po zaslugi izjemne prevajalke Marjance Mihelič. Satanov tango je prvenec danes svetovno znanega madžarskega pisatelja Lászla Krasznahorkaija, razdeljen na pomenljivih dvanajst poglavij (ur dneva, mesecev, bogov Olimpa, zakonikov ...?), ki ga je v letih po izidu postavil na evropski bralski zemljevid, tudi srbski, k nam pa je, revež, zataval s skoraj 40-letno zamudo, po dveh novejših delih. Razumi, kdor more.
V tem blatnem dolu je trojica vaščanov ukradla skupnostni denar, ki ga hoče prepustiti (danes bi rekli) strokovnjaku za naložbe, ki je sicer izginil, a naj bi se spet pojavil. Tale Jeremias je, kot pove že ime, več kot kšeftar, je prerok, O. K., morda lažni, karikatura v karirastih hlačah, njegov spremljevalec Petrina je morda celo nekoliko zaostal v razvoju, a kako bi dobri vaščani lahko ločili lažnega preroka od pravega? Uporablja namreč povsem enake metode kot oni pravi: graja in sodi (»krivi ste za to smrt«), a je tudi dober (»kdo ve, morda se je moralo zgoditi«), pozna pot, kajpada trnovo, v lepšo prihodnost, a na tej poti, opozarja, je najprej treba vse dati, da bi potem dobili ... Človek je na tem svetu majhen, nebogljen. No, že res, da zna biti tudi nasilen, uničevalski, lažniv, a kaj bi to, v srcu dobro misli, to vemo. In ko Jeremias končno pride kot prerok – vodja, kriminalec, špicelj, politik, komunist, kapitalist? – v krčmi pijani vaščani vanj položijo vse svoje upe. V zameno jim pobere ves denar. Natrpa jih na odrešenjski kamion in odpelje na deževno pot brez povratne vozovnice.
Skozi dvanajst poglavij pisatelj briljantno oblikuje te posebneže, plete to izjemno filmično napisano zgodbo (ki jo je nekaj let po izidu romana kongenialno v sedemurni film pretočil režiser Béla Tarr) o blatnem vsakdanjiku, spletkah, skokih čez plot, alkoholu in prostituciji, samomoru deklice v primežu vsakovrstnih zlorab. Zgodbo, ki pa jo prestreljuje s sanjami, naivnimi sanjami slehernika o drugačnem, lepšem, »zlatem življenju«, življenju drugje, sanje, ki jih človek potrebuje za preživetje, a še bolj jih za svoje načrte potrebujejo prevaranti, politika in religije. To večpomensko zgodbo pisatelj plete od pogovorne govorice (»vse je preč«) do minucioznih »opažanj« (»vžigalice na nepravem mestu ali kozarec za palinko že sami po sebi zaznamujejo rušilno moč izgube spomina«), do finalnega uvida Futakija, edinega, ki sprevidi igro, da »bo potem moral videti mero človeških zadev brez kančka usmiljenja, ne da bi nazaj vodila ena sama stezica«. Zveni kot Dane Zajc, a ne?
Satanov tango je eden tistih izjemnih romanov, ki so v svoji biti evropski, še bolje, srednje-, vzhodnoevropski, torej z območja, ki je preživelo prav vsa mogoča zatiranja v imenu boga, naroda, ideje. Brati ga je treba odprto, od stavka so stavka. Če ne, ga boste odložili in zamudili nekaj izjemnega.
