Če bi prebrali zgolj nekaj delov, iztrganih iz romana Shuggie Bain, bi lahko pomislili, da smo v dickenovskem britanskem 19. stoletju, v času industrijske revolucije in grozljive siromašnosti delavskega razreda. A ne, tukaj vendarle vozijo avtomobili, obstajajo najlonke, zmrznjen pomfri in droge, nahajamo se v 80. letih prejšnjega stoletja, ko je tečerizem britanski delavski razred v drugo pahnil v brezposelnost, pomanjkanje in alkoholizem brez primere. Tretjo ponovitev bede v eni najbogatejših držav na svetu val pa lahko zdaj spremljamo kar »live«.
Shuggie Bain je deček, ki mu je bilo zapisano vse najhujše: rodil se je v pomanjkanje, v prepire, v mamin alkoholizem in v napačno »kožo«: že od malega se je raje igral z igračkami za punčke, že od malega zmerjan z »buzijem«.
Douglas Stuart, ki je s tem svojim prvencem leta 2021 osvojil Bookerjevo nagrado, hodi po poteh svojih neposrednih škotskih literarnih predhodnikov, Jamesa Kelmana, Irwina Welsha. Ker pa je njegov osrednji, v veliki meri avtobiografski lik Shuggie majhen otrok, skozi katerega se izrisuje lik njegove mame Agnes, to daje vsej bedi drugačne razsežnosti.
Agnes zapusti moža, dolgočasnega katolika, in odide s protestantskim šarmerjem, taksistom Shugom v novo življenje. Na njegovo razočaranje zraven vzame tudi otroka iz prvega zakona, Catherine in Leeka, medtem ko on svoje štiri prepusti ženi. Medenih mesecev tako ni, začasno bivanje nove družine pri njenih starših se spremeni v trajno, rodi se še Shuggie, Agnes brez službe popiva, Shug pa vse bolj živi v taksiju. Dokler družini ne najde vlažnega stanovanja v naselju opuščenega rudnika zunaj Glasgowa. V resnici jih tja le deponira, kar Agnes ugotovi šele, ko je prepozno, ko se v soseščini socialnega dna, ki jo obdaja le blato nekdanjih izkopov, in v padcu v popolno odvisnost od socialnih podpor dokončno prepusti alkoholu. Hčerka Catherine odide prva, k zaročencu in potem v Afriko, Leek, sanjač in genialni risar, še vztraja, Agnes za leto dni uspe celo abstinirati, a ko se znova zapije, ker se novemu ljubimcu zdi, da je že prav kdaj kaj popiti, tudi on odide. Najmanjši, Shuggie, zasmehovan na ulici, pretepan v šoli, ostane sam z ljubljeno mamico, ji hodi po pijačo, briše njeno bruhanje, jo neguje. Tudi vrnitev v Glasgow jima ne pomaga več, tam mu Agnes umre v naročju.
Stuart mojstrsko riše svoje like. Agnes, lepotica, bistra, topla ženska, ki je hotela živeti, kot je videla v cenenih revijah, ki je, kot neštete druge škotske ženske tistega časa, ostala sama s kopico otrok, ki je poskušala po svojih močeh nositi glavo pokonci in poskrbeti za vse, a jo je alkohol delal nasilno in oblastno, je zmogla en izskok iz odvisnosti. Ravno toliko, da so se vsi skupaj zavedeli možnosti drugačnega, boljšega življenja. In je spet potonila. Zgubljeni otroci, vsak po svoje. Predvsem pa Shuggie, nekakšen izgubljeni planetek, dobrodušni, čustveni, dobrosrčen celo proti svoji volji, samovzgojen dečko v vesolju stisk, nasilja, razvrata, zlorab, napoti vsem, ki si ga potiskajo sem in tja in ga, vsi s slabo vestjo, na koncu, ker ni hotel postati fant po njihovi meri, prepustijo najhujšemu.
A je hkrati Shuggie tudi surviver, najde si delo v restavraciji hitre prehrane, še vedno izkoriščan od vseh, tudi od gejev, pa vendarle najde sorodno dušo v dekletu, ki, kot on nekoč, skrbi za alkoholičarsko mamo. In ki je ne moti Shuggiejeva homoseksualnost, ker tudi ona morda ne mara moških. Če je roman v prvi vrsti ostra socialna kritika družbe, je hkrati tudi pretanjen, srce parajoč vpogled v spodletela hrepenenja in večne poskuse človeka, da bi se pobral in zbližal.
