V rodni Srbiji je morala Ivana Djilas ves čas razlagati, kateri veji Djilasov pripada – tisti Milovana Djilasa, Titovega zaveznika, ali oni v politično-zgodovinskem smislu bolj anonimni. V Sloveniji ima kot čefurka, migrantka, debela, mama temnopoltega fantka in dečka z razvojnimi težavami, ateistka, feministka, socialistka in prekarna delavka, ki opravlja »moški« poklic, nebroj problemov, a redki so Slovenci, ki zanjo še niso slišali. Ne zgolj zaradi njenega nagrajenega režiserskega dela ali uspešnega pisateljskega prvenca Hiša (2016), v katerem je opisala doživljaje družine, ki poskuša zaradi finančnih težav prodati svojo nepremičnino. Ampak tudi zaradi njenih kolumn v Mladini, ki jih zdaj – dopolnjene z nekaj drugimi esejističnimi refleksijami – objavlja v zbirki A si lahko vsaj enkrat tiho.
Ali res potrebujemo knjige kolumnistično-esejističnih zapisov, ki smo jih navsezadnje že lahko prebirali v časopisih in revijah? Čeprav sem do tovrstne reciklaže skeptična, me je v tem primeru prepričala predvsem zaokroženost hibridne zbirke, ki so ji v založbi Goga pretkano, a upravičeno pritaknili priljubljeno žanrsko oznako avtobiografija. V njej seveda ne manjka spominskih zapisov o odraščanju v Miloševićevi Srbiji (bombardiranje Beograda, krivda zaradi odhoda) in selitvi v Slovenijo (učenje jezika), pa starševskih odgovornosti (posvojitev, starševstvo v štiridesetih) in izzivov samozaposlenih v kulturi (epidemija, finančna kriza) ... A še bolj kot življenjske izkušnje neke resnične junakinje, ki je očitno tudi iz pravega testa za nastop v drami absurda, k tem zapisom priteguje hkrati pretresljivo prizemljen in čustveno angažiran ton pripovedovanja, ki se redko zateka v literariziranje, metaforiziranje. Ivana Djilas skoraj brez distance izpoveduje svoje življenje (zbirko dopolnjujejo še duhovite družinske fotografije, ki so delo Petra Uhana), a se bralcu sleherniku pri tem še vedno zdi, da pripoveduje predvsem o njegovem. Nekaj tako elementarno nepotvorjenega je v njeni utrujeni pokončni drži, ko – tudi s pomočjo prefinjene samoironije – nikoli ne pristane na vlogo žrtve.
Je ta zbirka esejev stilistična bravura? Ne, pa njena – »Pišem po koščkih. Obračam besede. Si zapisano berem na glas in še berem in berem, da vidim, ali lepo teče.« – pomanjkljivost ni, da slovenščina ni avtoričin materni jezik, zdi se, da je to kvečjemu prednost, saj ji ni bilo treba predelovati naše včasih že patološke navezanosti na hochslovenščino, da bi naposled v svoji rabi jezika dosegli sproščenost in neposrednost, ki sta eni ključnih lastnosti te, ki ne samo, da ne more biti vsaj enkrat tiho, ampak zlepa ne zaveže. Če je, nemara tudi zaradi dela v teatru, Ivana Djilas torej zelo disciplinirana pri kračini in ritmu stavkov, ki bi brez težav zaživeli tudi v obliki monodrame, sem si med prebiranjem zaželela še izrazitejši idiolekt, še večji upor standardizirani pravilnosti, ki so ji še posebej podvržene objave v tiskanih medijih.
Bi kakšen od skoraj štiridesetih zapisov v knjigi lahko umanjkal? Zagotovo, denimo nekoliko zakvačkani o Težavah s Pepelko, ki odpira vprašanje o novih umetniških interpretacijah tradicionalnih pripovedk za otroke. Na že tako bojevito sporočilnost celote to ne bi bistveno vplivalo, čeprav bi pretreslo precizno zasnovano dramaturgijo zbirke, v kateri vsak tekst stoji zase, a v povezavi s predhodnim (ali naslednjim) ne prinaša zgolj dvojnega, ampak večkratni učinek. Da se obeh očitkov piska (z urednico) morda zaveda, najbrž priča tudi premišljena umeščenost in formalna dinamičnost besedila Zagovorništvo otroka s posebnimi potrebami, ki v obliki pisem sinovemu ravnatelju, učiteljici, pediatrinji, psihologinji, socialni pedagoginji, babi in dediju pa direktorju toplic, RTV Slovenija, zavodu za šolstvo in naposled – ganljivo – samemu odraščajočemu Kolji predstavlja dramski in kakovostni vrh te zbirke. Ne zgolj, ker neustrašno in prostodušno priča o človeški stiski, ampak ker obenem ponuja tudi najbolj pretanjeno refleksijo aktualne družbene realnosti. Če bi radi v Sloveniji še živeli z vsaj kančkom dostojanstva, nam je vsem v interesu, da bi tudi v prihodnosti ivane djilas čim manjkrat molčale.
