Evforija švedske pisateljice Elin Cullhed ima podnaslov: Roman o Sylvii Plath. Avtorica opozarja, da gre za literarno delo, ki »naj ga ne bi brali kot biografijo«, saj pesnica »nastopa kot izmišljena oseba«. Zdi se, da te mance služijo predvsem zadostitvi avtorskega prava, Cullhed namreč črpa tako iz avtobiografskega romana Plathove Stekleni zvon, ki mu je na neki način napisala nadaljevanje, kot iz dokumentacije o pisateljičinem življenju.
Sylvia Plath (1932–1963) je bila ikonična pesnica in pisateljica povojnega obdobja, ki se je po uveljavitvi doma, v ZDA, uveljavila tudi v Veliki Britaniji. Pri devetindvajsetih letih je v Londonu po razhodu s pesnikom Tedom Hughesom naredila samomor. Malo pred smrtjo izide njen roman Stekleni zvon, ki postane emblematična knjiga neenakopravnosti ženske znotraj družbe in doma, ki lucidno slika mehanizme ženske (samo)podreditve in patologizacije. Če se Plath ustavi pri začetku študija, se Elin Cullhed loti njenega notranjega glasu v času zadnjih dveh let, ko se par Plath-Hughes odseli na deželo, kjer naj bi s hčerkico in drugim otrokom, ki je na poti, zaživeli nekakšno avtentično življenje majhne skupnosti, stika z naravo, miru proč od londonskega snobizma literarnih krogov.
Bežanje na podeželje, ta tisočletni vzorec iskanja nedolžnosti, ki jo je človek izgubil, je pogosta literarna tema. Idila je projekcija, ki se Sylvii razsuje že takoj po prihodu. Nič ni tako, kot bi moralo biti: hiša je zanemarjena, sosedi trivialni, župnik butast. In tudi Ted je še vedno Ted, dober oče, do nje pa čustveno zavrt. Predvsem pa moški, ki mu stvari tradicionalno pripadajo. Pripadata mu mir in čas za pisanje. Tudi ona hoče pisati, a njej »pripada« skrb za otroka, gospodinjstvo. Cullhed izvrstno popisuje vse silnice, ki trgajo Sylvijo: med idealom ljubeče, skrbne matere in žene, in njeno potrebo po izstopu iz vseh prisil je širno polje napetosti, obupa, poskusa novih in novih zaletov, prepirov in zamolčanih prepirov, zadovoljne in mučne seksualnosti, ki ne zmore več odrešiti strašljivega razkroja zveze. Bolj ko se napetosti stopnjujejo, bolj negotova je, dvomi v svoje pisanje, v svojo materinskost, v svojo privlačnost.
Evforija je roman o nenehni psihični stiski, ki sega od evforije do depresije, od potlačitev do izbruhov, o bolezni, ki je hkrati družbena natančno tako, kot to popisuje »izvirnik«, Stekleni zvon: pritisk družbenega okolja, vsiljene predstave o vlogi ženske, žene, matere, umetnice je tako vseobsegajoč, da je neviden in ga je nemogoče ubesediti, ker ga besede zgolj zbanalizirajo na nepomembne detajle. A je hkrati tako močan, da ga ženska ne le sprejme, ampak tudi opraviči, ponotranji, da izpolnjuje družbena in intimna pričakovanja tako, da se odpove lastnim hotenjem, mišljenjem, načrtom.
In moški, Ted, ni monstrum, je zgolj moški, vzgojen skozi dolga stoletja v to, da mu stvari pripadajo, da si pravice jemlje z vso samoumevnostjo in da si lahko privošči reči »dovolj, odhajam«, ko se problemi nakopičijo. Ob tem je trdno prepričan, da zgolj uveljavlja svojo pravico do svobode, ne vidi pa, da s to uveljavitvijo v tem in takšnem svetu ženski, ki jo prepušča sami sebi z dvema majhnima otrokoma, to pravico dokončno odvzame. To je prekletstvo, ugotovi Sylvia v romanu, ki ga je v takšni družbi moč presekati le z drugačno »kaznovanostjo«: Ted odide k ženski, ki je svobodna le zato, ker je neplodna.
