Vsaka četrta nosečnost naj bi se predčasno končala s spontanim splavom, najpogostejši vzrok pa so kromosomske nepravilnosti. Številne študije kažejo, da lahko ženske s to izkušnjo doživljajo hude psihične posledice, s katerimi se soočajo vse življenje. V družbi, ki še vedno ne ve, kako v resnici izgleda potek spontanega splava, je Katja Gorečan, pesnica in dramaturginja, po izobrazbi diplomirana literarna komparativistka ter magistrica dramaturgije in scenskih umetnosti, napisala izviren poetični roman Materinska knjižica (LUD Literatura). Izhajajoč iz lastne izkušnje spontanega splava je v knjigi obrnila ustaljene perspektive na glavo, ko je glavno besedo dala nerojenemu otroku. Avtorica poudarja, da to ni njena avtobiografska zgodba, ampak literarna izpoved, ki ponuja varen prostor preživelim borkam in drugim, ki bi radi to tabu temo spoznali, kot jo pripoveduje življenje. Slednje včasih na žalost ni več kot le minuta, ki postane del večnosti, kot pravi uvodna misel. »Vso direktnost te brutalne situacije sem želela dati ven iz sebe, spontanemu splavu sem hotela posvetiti celo knjigo. Vse ženske, ki so že pisale o tem, nosijo izjemen pogum, ker se je s takšno zgodbo že danes težko izpostaviti, kljub progresivnosti feminizma. Zelo me je bilo strah izdati to knjigo, ker sem se zavedala, kaj vse lahko potegne za seboj. Izmišljeno zgodbo sem zgradila, ker nisem hotela biti sama v svoji izkušnji.«

Skozi oči nerojenega otroka

»Če bi vprašali mami, kako izgleda devet mesecev jokanja …« je bil stavek, ko je Katja Gorečan prvič začutila, da se ji je odprla nenavadna pot zgodbe o neimenovani materi, ki je splavila na službenem stranišču. Ves čas jo pozorno spremlja glas nerojenega otroka, nezaznamovanega z našim svetom, ki deluje odraslo in tenkočutno. Takšen nevtralen pripovedovalec je bil za pisateljico edini sprejemljiv, ker ni hotela, da bi pripoved ostala nekje na površju. »Na noben drug način ne bi zmogla napisati takšne knjige, razen z vidika plodu. Obrnjena perspektiva izniči krivdo, ki se po spontanem splavu nenehno pojavlja. Plod recimo reče, da je krivda brez veze, in se na neki način norčuje iz nje. Lik otroka sem izolirala iz preproste nuje, da na svojo izkušnjo pogledam z distance. Zgodba ne bi dosegla takšne globine, če bi pisala prvoosebno kot Katja. Toliko prizorov ne bi mogla zapisati, kot denimo, ko otrok reče, da je lahko mami ostajala dlje v službi, ker ji nikamor ni bilo treba iti ponj, saj je bil mrtev. Ta stavek ne bi imel takšne teže, če bi napisala: »Saj sem imela mrtvega otroka.«

Da bi zaščitili zdravje žensk, za prekinitev nosečnosti predpisujejo dve učinkovini. Mifepriston zavre delovanje hormona progesterona in tako povzroči prekinitev, medtem ko misoprostol spodbudi krčenje maternice in izločitev nosečnostnega tkiva, to »čiščenje« pa je lahko za žensko polno sramu. »Že sama beseda čiščenje je na neki način neprimerna. Hkrati je to zelo močna fizična bolečina, za katero nekateri mislijo, da je kot menstruacija, pa to sploh ne drži, medtem ko se psihični vplivi pri vsaki kažejo drugače.«

Brez odprtega in varnega prostora

Vsaka družina ima verjetno koga, ki ima izkušnjo spontanega splava, nadaljuje 33-letna sogovornica, ki je alergična, če sliši, da je to »ženska« tema. Predčasno prekinjena nosečnost odpira več vprašanj, kot ponuja odgovorov, predvsem pa je večkrat na ženski sami, kako se bo zaščitila pred ustaljenimi družbenimi vzorci in argumenti tipa »saj si bila samo malo noseča« ali pa »boš videla sama, ko boš res imela otroka«. Spontani splav ni enkratni, slučajni dogodek brez posledic, marveč je treba ženske primerno zaščititi, izpostavi avtorica. »O tem se moramo pogovarjati na spoštljiv in nežen način, ne skozi senzacionalistično prizmo. To je v veliki meri zdravstveno in družbeno vprašanje, je vsakodnevna izkušnja žensk, za katero še vedno nimamo odprtega in varnega prostora.« S spontanim splavom je povezano predvsem žalovanje za nečim neoprijemljivim. »Med pisanjem sem vse skupaj dojemala zelo filozofsko, kar se tiče fetusa, plodu, vprašanja nebivajočega in nevidnega, ker gre zares za prevpraševanje izgube niča in kaj po vsem tem nastane. Tukaj je najbolj problematično to, ker te izgube niča ne znaš razložiti. Literatura pa je izjemno prilagodljiv prostor, ki lahko to sprejme in razume prevpraševanje nematerialne izgube, zaradi katere nastane popolna praznina.«

Odkar je Materinska knjižica izšla, se je na pisateljico obrnilo veliko bralk, ki so doživele podobno in tudi same izkusile močno stigmo, saj ta še vedno vztraja v širšem družbenem prostoru, ki bo za dobrobit vseh žensk moral spremeniti odnos do posledic spontanega splava.