Na slabe pa se med prebivalci razbohoti zlo, ki se javlja zlasti v obliki najhujših krvnih deliktov: umorov. Toliko jih je že bilo, da so zdesetkali prvotno prebivalstvo vasi, a k sreči le na papirju. K sreči so Vodnjaki in umori, ki se tam dogodijo, fiktivni, zgolj plod domišljije Avgusta Demšarja, brez dvoma najbolj produktivnega slovenskega avtorja kriminalnih romanov.

Z Vodnjaki je pisatelj naslovil tudi trilogijo, ki jo po Cerkvi (2020) in Tajkunu (2022) zaključuje roman Estonia (2024), vsi trije romani pa si za dogajalni prostor, med drugim, izberejo tudi pohorsko vas. V zadnjem delu trilogije se ena od osrednjih protagonistk, Iva Sjövall, v zloglasne Vodnjake tako preseli kar s Švedske, kjer je odraščala kot posvojenka družinskih prijateljev. Ivina slovenska starša sta po kratkem izletu v Talin namreč v devetdesetih umrla v brodolomu trajekta Estonia. Kot se spodobi, sta Ivi v vasici zapustila hišo, ki sta se jo hči in njen švedski soprog Mikael, sicer sin družinskih prijateljev Ivinih staršev, namenila dodobra obnoviti. Škoda vsekakor, da njuno selitev zmotijo med vodovodnimi deli odkrite trideset let stare kosti moškega skeleta. Nekoč so, ugotovi nekdanji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko (Demšar ga je, naj spomnim, v romanu Tajkun upokojil), pokonci držale črnogorskega podoficirja jugoslovanske vojske Gorana Meštrovića, v zemlji pa tičijo že vse od začetka slovenske osamosvojitvene vojne.

Pripoved krimiča Estonia je razdeljena na pet delov, pri čemer vsak od delov uvede bodisi nov zaplet bodisi delno razrešitev, od koder se pred bralko poženejo nove skrivnosti in uganke.

Upokojenec Vrenko v Estonii torej nima polnih kriminalističnih pooblastil, vendar radoveden in nemiren, kot je, ne sedi na rokah. Ekipa oddelka za seksualne in krvne delikte Policijske uprave Maribor se ima za skorajšnje razplete – in, pogojno, zaplete – o katerih pravzaprav nočem in ne smem podrobno poročati, saj mi grozijo kvarniki, v osnovi zahvaliti njemu. Če Vrenka ne bi premamila dobra stara detekcija, o postopkih katere nas Demšar v romanu rad pouči, verjetno ne bi našli povezav med prvim odkritim truplom, drugo žrtvijo, pretepeno Ivo Sjövall, izginulim veteranom Otmarjem Čukom, staro Rusinjo Olgo Tolstoj in parom matrjošk.

Pripoved krimiča Estonia je razdeljena na pet delov, pri čemer vsak od delov uvede bodisi nov zaplet bodisi delno razrešitev, od koder se pred bralko poženejo nove skrivnosti in uganke. Čeprav sta prvi in drugi del romana proporcionalno najobsežnejša, obsegata namreč malo manj kot polovico pripovedi, v dogajalnem in vsebinskem smislu bralki prineseta najmanj krimi slasti. Privedeta do razkritja, v kakšnem odnosu sta (bila) Iva in v zemljo dolgo zakopan Goran, ter uvedeta Goranovega brata dvojčka – in zato mestoma zavreta bralski zanos. Avtor bi s kakšno omembo Cankarjevih del in kakšnim vicem manj morda lahko zagotovil bolj poskočno bralsko izkušnjo.

Pripoved pravi zalet dobi s tretjim delom, ko na pragu Ivine hiše pade drugo moško truplo in se v preiskavi polnokrvno angažirajo vsi romaneskni mariborski kriminalisti. Od tod pa do zaključka četrtega dela, v katerem (skoraj) nastrada ljubi nam Vrenko, je knjigo nemogoče odložiti. Pripoved se osredotoča na detekcijo, ki je Demšarjeva »paradna disciplina«, izpisana dinamično in privlačno – tako prepričljivo, pravzaprav, da romanu lahko odpustimo celo nekoliko trd pristanek v zadnjem delu, kjer avtor razodene tako osebno zgodbo kot motivacijo osebe, ki je v Vodnjakih zagrešila novo zlo. Če trilogija namiguje, da bo za vas tudi poslednje, pa se nadejam, da ni poslednje tudi za mariborske kriminaliste. 

Avgust Demšar: Estonia (Založba Pivec, 2024); ocena: 4/5

Priporočamo