Študirali ste umetnostno zgodovino in splošno zgodovino, vendar ste v Južni Koreji znani predvsem kot pesnica in pisateljica. Kdaj ste začeli pisati? Je bil kriv kakšen poseben trenutek v življenju ali ste pisali od nekdaj?
Od malih nog sem ogromno brala. Brala sem poezijo, zgodbe in kasneje zgodovinske knjige, poleg tega sem redno pisala dnevnike. Nikakor pa si nisem predstavljala, da bo pisanje moj poklic oziroma da me bo svet nekoč dojemal kot pesnico in pisateljico. Po junijskem uporu leta 1987 se je v Južni Koreji končal avtoritarni sistem in dobili smo demokracijo v pravem pomenu besede. Leta 1991 je uradno razpadla Sovjetska zveza. In vsi ti premiki so premaknili tudi mene. Zbudila sem se in ugotovila, da imam 30 let, da nisem zaposlena, da nisem poročena in da je skrajni čas, da si najdem službo. Do tistega trenutka sem aktivno sodelovala pri vseh uporih in po padcu Sovjetske zveze je bil moj boj na neki način končan. Vse te občutke sem zapisovala v dnevnik in ugotovila, da jih nezavedno pišem v obliki poezije. Na neki dolgočasen in siv zimski dan sem znova prebirala pesmi, ki sem jih pisala med uporom, potem pa jih prepisala in poslala nekemu založniku. Ta jih je nemudoma objavil in ugotovila sem, da morda le znam pisati. Vse ostalo je zgodovina. (smeh)
Vaša prva pesniška zbirka je nosila naslov Pri tridesetih je bilo konec zabave. Prav ta zbirka je v Južni Koreji požela velik uspeh in prodali ste pol milijona izvodov. Ste pričakovali tak odziv, tak uspeh?
Kje pa! Kot sem omenila – pesmi sem nabrala in poslala založniku. Tako kot nisem pričakovala izdaje, tudi nisem pričakovala odziva. In še danes tega »uspeha« ne dojemam na tak način. Želim si le, da bi se moje pisanje ljudi dotaknilo in kaj spremenilo.
V slovenščini žal nimamo prevodov vaše poezije, lahko pa jo beremo v angleščini. Kako bi bralcem pojasnili teme, o katerih pišete? So se te skozi leta spreminjale?
Jaz nikoli ne izberem teme, o kateri bom pisala, ampak tema izbere mene. Pišem o tistem, kar se me v nekem trenutku dotakne. Kar se je z leti spremenilo, je to, da sedaj pišem bolj prosto in sproščeno in si v pisanju bolj zaupam.
Glede na to, da sem vašo poezijo lahko bral le v angleščini in da tudi vi prevajate, me zanima, ali se vam zdi, da vaša poezija s prevodom kaj izgubi? Da prevod ne more ujeti enakega čustvovanja, kot ga izrazi vaš materni jezik?
Žal se to lahko zgodi. Mislim, da se z vsakim prevodom izgubi nekaj pristnih čustev. Pri korejščini je problem posebej v tem, da lahko prevedeš besede, ne moreš pa ujeti ritma, v katerem govorimo in pišemo, ker je ta zelo poseben. Kljub temu menim, da vsaka dobra poezija preživi prevod in da ji vsak prevajalec vdihne nov ritem.
Na spletu sem odkril izjemno zanimiv podatek: da ste v času uporov s kolegi na fakulteti na skrivaj prevedli Kapital Karla Marxa. Zakaj ste se odločili prevesti to delo in zakaj ste morali prevod izdati pod psevdonimom?
Bila sem članica gibanja, v katerem smo se borili za boljši jutri, za demokracijo. Ko sem se gibanju pridružila, sem ravno dopolnila 20 let. Verjeli smo, da bo prevod Karla Marxa spremenil mišljenje ljudi. Vse od leta 1960 je bilo branje socialističnih knjig pri nas prepovedano. Posledično je bilo prevajanje Marxa ilegalno dejanje. Dejstvo pa je, da je izid podžgal proteste in vplival na nadaljnji potek dogajanj. Ker smo knjigo izdali pod psevdonimom, nas policija ni odkrila. So pa zaprli založnika in ukinili založniško hišo. To so bili res neprijetni časi za življenje. Literatura je od nekdaj spreminjala svet in ga bo vedno spreminjala. Naša skupina je s prevodom Marxa podžgala proteste.
To ni bilo edinkrat, ko ste s svojim delom spremenili mišljenje ljudi in podžgali spremembe. Leta 2017 ste objavili pesem z naslovom Pošast. V njej ste, čeprav z zakritimi imeni, spregovorili o izkušnji spolnega nadlegovanja. Javnost je v pesmi prepoznala pesnika in v Južni Koreji se je začelo gibanje MeToo. Se je od objave pesmi do danes kaj spremenilo?
Južna Koreja je doživela spremembe. Moški so ugotovili, da jim ne bo vedno oproščeno, ko bodo izustili kakšno opazko. Število spolnih nadlegovanj je upadlo, spolno nadlegovanje je bilo opredeljeno v kazenskem zakoniku. Ženske, ki so bile deležne spolnega nadlegovanja, niso več tiho in si upajo spregovoriti. Žrtvam smo kot država prisluhnili. Nisem pričakovala, da bom s pesmijo, ki sem jo napisala, sprožila spremembe. Res ne. Pesem je bila edini način, da neko dejanje, ki me je morilo, spravim iz sebe. Ampak o tej pesmi nisem nikoli javno govorila in še danes o njej ne govorim. Lahko jo preberete in vse vam bo jasno. Pesem govori namesto mene.
Pišete poezijo in romane ter prevajate. Kaj od tega vam je najbolj pri srcu?
Poezija! Vedno poezija! (smeh)
Življenje vas je poneslo do naziva pesnica in pisateljica. Ker pa to ni bila vaša primarna pot, me zanima, ali imate kdaj dovolj pisanja? Bi kdaj odnehali in se spet posvetili zgodovini in umetnostni zgodovini?
Večkrat sem razmišljala o tem, da bi nehala pisati. Včasih imam pisanja vrh glave. Ampak s pisanjem se preživljam in pisanje obvladam. Ne predstavljam si, da bi sedela v neki pisarni in osem ur počela isto stvar. To preprosto nisem jaz. Zato še vedno pišem. Sicer samo s pisanjem ne morem preživeti, zato tudi poučujem. V poučevanje pa vpletam zgodovino in umetnostno zgodovino, kar me izpopolnjuje. Skratka – lahko si predstavljam, da ne bi pisala. A mislim, da v praksi to ni izvedljivo.
