Pri Mladinski knjigi so v prevodu Stane Anželj izdali avtobiografsko izpoved 26-letne Lale Gül Živela bom, ki je bila leta 2022 največkrat izposojena knjiga na Nizozemskem. Zaradi nje je bila avtorica deležna tudi groženj s smrtjo, saj je v njej spregovorila o odraščanju v strogi muslimanski skupnosti, v kateri je položaj ženske, v nasprotju z moškimi, drugorazreden, potisnjen v eno in edino poslanstvo – poročiti se kot devica in biti uslužna možu. Od tega je odvisna družinska čast, od nadzorovanih in pokornih hčera, ki ne smejo hoditi na zmenke, se sprehajati z drugimi moškimi, poslušati glasbe, objavljati fotografij na družbenih omrežjih. Ličila so nedopustna, prav tako filmi, v katerih se poljubljajo, kopanje v kopalkah odpade, partner, ki ni musliman turških korenin, je nesprejemljiv. Pa tudi če je musliman, rod je v družini Lale Gül skoraj nad religijo. Slednja je namreč močno kulturno pogojena, v okovih tradicije pa je postala za pisateljico tako zadušljiva, da je bil njen edini izhod pisanje dnevnika, ki ga je imela na prenosniku shranjenega pod geslom. Vanj je izlila najgrša čustva, vso stisko in strašen občutek nemoči, saj, kot je zapisala: »… človek zares živi šele, ko se znajde sredi viharja in se trmasto noče umakniti v zavetje.«

Kaj se zgodi z dekleti,
če se ne držijo pravil?

To je odvisno od posamezne družine in tega, koliko strogih, norih posameznikov je v njej. Meni s smrtjo niso grozili moji domači, temveč nori ljudje, ki jih sploh ne poznam. Moja družina je z menoj zgolj prekinila stike, tako da imam v bistvu srečo. Na skrivaj lahko sicer počneš marsikaj, dokler se ne izve, nimaš težav. Ko sem izdala knjigo, sem dobila na tisoče sporočil, tudi o zelo ekstremnih primerih. Na primer pismo dekleta, v katerem pravi, da ima pet bratov. Če ne bo zakrita, ji je rekel eden od njih, ali če jo bo videl s kakšnim fantom, ga ni strah zapora. Spet druga mi je pisala, da je imela fanta, ki mu je poslala svoje gole fotografije, on pa jih je poslal njeni družini. To se v muslimanskih skupnostih pogosto dogaja. Slike postanejo orožje, s katerim lahko dekletom grozijo, jih prisilijo v spolne odnose. Dekleta so mlada, zaljubijo se in ne vedo, kako ukrepati. Zgodilo se je že, da so nekatera skočila pod vlak, ker so njihovim družinam poslali slike. To je nekaj, s čimer muslimanska družina ne more živeti. Ne more več hoditi ven, na poroke, v mošejo, ker bi jih vsi gledali z neodobravanjem zaradi sramotnih dejanj njihove hčerke. Če počneš kaj takega, lahko družini za vedno uničiš življenje.

Razlike med spoloma so vas še posebej podžigale. Medtem ko je velik del življenja deklet vnaprej določen, fantom marsikaj spregledajo, veliko pravil zanje ne velja.

Pravijo, da so fantje pač polni testosterona, fantje bodo fantje, zato morajo eksperimentirati. Z dekleti je drugače, saj čast celotne družine temelji na tem, kaj ženska naredi s svojim telesom. V tej kulturi sem odrasla in še vedno ne razumem, zakaj je tako. Pravijo, da gre za čast, a te časti ne razumem. Kot bi šlo za občutek, ki ga sama nimam. Seveda imam svojo čast, a ta ni odvisna od tega, kar nekdo naredi s svojo vagino. Zelo je zapleteno, saj je vse skupaj kulturno pogojeno, niti nisem prepričana, ali te ideje zares izhajajo iz religije, namreč po izročilu bi morali tudi moški ostati nedolžni, dokler se ne poročijo. Koran ne pravi, da to velja samo za ženske, a tega se v praksi ne drži skoraj noben moški in nihče se ne obregne ob to.

Kaj se je zgodilo, ko so doma
izvedeli za knjigo?

Po izdaji sem bila zelo depresivna, nisem mogla jesti in spati, vedoč, da se bliža eksplozija. Štiri tedne se ni zgodilo nič, nato pa so me s televizije povabili na intervju. Zavedala sem se, da če sprejmem, bodo izvedeli vsi. Najprej sem jih nameravala zavrniti, nato pa me je moj založnik pobaral, da so to sanje vsakega pisatelja. Če ti uspe priti na televizijo, je to najboljša reklama za tvojo knjigo. Bila je tako čudna situacija, vendar sem se na koncu strinjala. Odločitev ni bila lahka, imela sem knjigo, želela sem svobodo, čutila pa sem, da bom preveč osramotila družino. Na televiziji se je zgodilo vse, česar sem se bala. Postavljali so mi zelo občutljiva vprašanja, denimo zakaj tako pišem o lastni materi, kaj menim o islamu. Trudila sem se odgovarjati mirno, nekateri so mi tudi rekli, da sem bila videti zelo mirna, medtem ko je v meni gorelo. Ob vsaki izrečeni besedi sem se zavedala, da doma poslušajo, in ko bom končala, bom morala k njim, še vedno sem namreč živela s starši.

Doma so bili šokirani, niti vedeli niso, da sem napisala knjigo. Izvedeli so, ker so jim ljudje pošiljali posnetke intervjuja prek družbenih omrežij. Telefon mojih staršev ni nehal zvoniti, bilo je kot v filmu. Klicali so strici, sorodniki iz Turčije, celo družina, s katero nismo govorili več let, je pošiljala posnetke. To je bil najhujši dan v mojem življenju. Ko sem prišla domov, je mama omedlela, oče pa je bil zelo agresiven. Ko se je mama zbudila, je tudi ona postala zelo agresivna, jokala je, kričala in me skušala udariti s predmeti v stanovanju. Brat me je poskušal zaščititi, ko so druge družine začele prihajati v stanovanje in me spraševale, zakaj blatim našo kulturo in religijo, ali sem nora. Vsi so bili tako agresivni in ni mi preostalo drugega kot pobeg. Nisem utegnila niti vzeti stvari. Ko sem zbežala iz soseske, sem imela pri sebi samo telefon. Od tistega dne, zdaj bo tri leta, s starši nimam stikov.

Živeli ste v soseski Kolenkitbuurt, ki so jo nekoč razglasili za najbolj problematično sosesko na Nizozemskem. So se na knjigo odzvali tudi tamkajšnji prebivalci?

Bila je najslabša soseska zaradi stopnje kriminala, podobno kot je z geti v Londonu in drugod. Ljudje knjige niso prebrali, ker ni nikogar zanimalo, kaj imam zares povedati, slišali so le, da govorim negativno o islamu, religiji, migracijah, niso pa hoteli poznati pravega konteksta. Ko je knjiga izšla, smo bili v času volitev, takrat je eden od politikov skrajno desne stranke, znan po svojem rasizmu, mojo knjigo pohvalil. Njegove hvale nisem izbrala sama, a ko so ljudje slišali o tem, so govorili »rasist jo je označil za junakinjo, zato mora biti ona nekakšen hudič«. Zelo me je frustriralo, če sem morala z njimi govoriti o tem, z ljudmi, ki ne berejo knjig, niso izobraženi, ki ne znajo ločiti med novelo in literaturo. Takšnim težko razložiš svojo zgodbo. Nekateri so šli korak dlje. Vame so metali pločevinke, medtem ko so se na skuterju peljali mimo, ali pa so pljunili na tla, kjer sem hodila. Odločila sem se, da nikoli več ne bom šla v to sosesko.

Knjigo ste posvetili svoji pokojni
babici in mlajši sestri. Ste s sestro
še vedno v stiku?

Ja, z njo ohranjam stik, večinoma prek digitalnih naprav. Včasih, če je brat pri volji, jo pripelje k meni. Z bratom je sicer tudi težko, ker je zelo religiozen, konservativen in ne podpira ničesar, kar počnem. Ni pa tako ekstremen, da bi rekel, da nisem več njegova sestra ali da me ne želi več videti. Znašel se je v vmesnem, neprijetnem položaju.

Vas skrbi, da bi bila mama, ki vas je najbolj zatirala, še strožja s sestro, ker ji »ni uspelo z vami«?

To se je pravzaprav zgodilo. Človek bi si mislil, da se bosta iz mojega primera kaj naučila, a zgodilo se je nasprotno. Tega sem se bala. Sestra ima zelo veliko omejitev. Starši imajo njen šolski urnik in točno vedo, kdaj mora biti doma. Če zamudi deset minut, zahtevata, da jima razloži, kje je bila v tem času. Glede tega ne more nič, vendar nima takšnih frustracij, kot sem jih imela sama. V resnici pravi, da je srečna, da je religiozna in je zato omejitve ne motijo toliko. To me veseli, a stara je šele 12 let. Malo drugače je, ko si star 17, 18. Morda si bo sčasoma premislila, trenutno pravi, da je zadovoljna. Je pa noro, ker mora biti pri teh letih cela zakrita.

Še vedno živite v Amsterdamu?

Ja.

Se počutite varno?

Veliko sem razmišljala o selitvi iz države, vendar je težko dejansko narediti ta korak, kljub temu da se zaradi groženj s smrtjo nisem počutila varno. V zadnjih treh letih sem se morala štirikrat preseliti, ker se je tolikokrat razvedelo, kje živim. Nekdo me je prepoznal in to objavil na družbenih omrežjih. Ljudje so se pojavljali pri mojih vratih, morala sem večkrat klicati policijo. Takrat sem bila zelo depresivna, nisem vedela, ali bom sploh lahko kdaj normalno živela. Ven sem hodila s sončnimi očali in kapo, vse sem kupovala na spletu, uporabljala sem taksi, nikoli vlaka. Tako sem živela leta, dokler me niso prijatelji okarali: »Je to zdaj tvoje življenje?« Nisem se odločila za odselitev, ker bi tako izgubila ljudi, ki so mi ljubi. Bila bi sicer varna, ampak ali bi bila srečna? Danes je malo bolje, predvsem zato, ker se ne pojavljam več na televiziji. Še vedno upoštevam veliko varnostnih ukrepov, a trudim se živeti čim bolj normalno.