Čarovništvo se je na tleh današnje Evrope razmahnilo v »mračnem« srednjem veku in začetku novega veka, zadnjo čarovnico so menda sežgali v nekem švicarskem kantonu leta 1782. A človeška želja po komuniciranju s svetovi onkraj in znotraj nas je obstajala od nekdaj – in antika ni bila nobena izjema. Kljub obredom v čast bogovom panteona je v Grčiji in rimskem imperiju vedno obstajal tudi svet manj dostopnih, skrivnostnih kultov z imenom mystéria, torej misterijev, naukov in obredov.

Letošnjo tematiko so strnili v tri sklope – arheologija, teologija in drugo. »Arheologija nam omogoči, da lahko v živo vidimo določene primerke, zame je recimo zelo zanimiva najdba tablice s prekletstvom s Ptuja. Teh tablic se je ohranilo kar nekaj. Latinsko se jim reče tabellae defixionum. Izdelane so iz svinca, ki je dovolj mehak, da se je nanj dalo pisati. Če je kdo hotel drugemu škodovati, je na ploščico napisal slabo željo. Te tablice so potem shranili pod zemljo, na primer v grobove. Avtorice številnih zapisov naj bi bile ženske, nesrečne v ljubezni, ki so hotele prekleti svoje tekmice,« pojasnjuje klasična filologinja doc. dr. Nada M. Grošelj z oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo na filozofski fakulteti v Ljubljani, tudi članica organizacijskega odbora simpozija.

Čarovnice v literaturi

»Čarovništvo je bilo zmeraj v rabi, tudi v drugih kulturnih prostorih, in je zelo stara stvar. Tudi zato je težko ločevati, kaj je bila vera in kaj praznoverje. To se vidi tudi v latinskem jeziku, kjer je oboje lahko religio, to pa pomeni nekaj, kar te na neki način veže, in to je lahko bodisi vera bodisi tisto, kar v nekem obdobju velja za praznoverje. Razumljivo, da so se ljudje zatekali k takšnim pripomočkom in nadnaravnim silam, kajti v življenju so morali reševati različne probleme,« pravi filologinja.

Na besedo magija naletimo že v Svetem pismu, ki omenja tudi čarovnice, v antiki pa je najzgodnejši izpričan primer, vsaj v književnosti, v Homerjevem junaškem epu Odiseja. »Tu imamo čarovnico Kirko, ki je nadnaravno bitje, ker je hči boga sonca. Ima veliko zeliščarsko znanje in čarobno paličico, s katero lahko spreminja ljudi v prašiče in podobno. Znamenita antična čarovnica je tudi Medeja, zmožna vseh mogočih čudes, že v njeni zgodbi pa je prisotna povezava čarovnic z erotiko, saj je za Medejo usodno ravno to, da se zaljubi v Jazona. Moment erotične neizpolnjenosti je verjetno tisto, kar je veliko žensk gnalo v čarovniške poskuse, ni pa znano, s kakšnimi rezultati,« pripoveduje dr. Nada Grošelj.

Pri rimskem liriku Horaciju obstaja čarovnica Kanidija. Ne ve se, ali je to dejansko zgodovinska oseba, parfumarka Gratidija, ki je Horacija »dala na čevelj« in se ji je on na tak način maščeval, ali gre bolj za generični lik čarovnice. Motiv erotike v povezavi s čarovnicami je po besedah dr. Grošljeve pravzaprav vseprisoten. Tudi v Idili grškega pesnika Teokrita, ko govorka, dekle Simajta, naroča svoji služabnici, naj ji prinese rekvizite za čarovniški obred. Zaljubljena je namreč v mladeniča, ki jo je izkoristil, potem pa poniknil. Vsa nesrečna skuša s pomočjo obreda pripraviti fanta, da bi se spet vrnil.

Percepcija čarovnic

V Svetem pismu piše: »Čarovnice ne puščaj pri življenju!« Iz tega je jasno, da je taka ženska percipirana negativno, meni dr. Grošljeva, medtem ko v antiki negativni predznak ni bil tako absolutno enoznačen. V poznejši evropski folklori se je udomačila predstava, da so čarovnice grde zlobne starke, četudi se je mlade ženske prav tako sežigalo. A največ čarovniških procesov ni bilo v »mračnem« srednjem veku, kot morda mislimo, temveč pozneje, »ko bi lahko bili ljudje že malce bolj prosvetljeni. Ne nazadnje je tudi Valvazor popolnoma verjel v čarovnice, da recimo lahko namenoma povzročijo hudo škodo na poljih.«

Za antiko je značilen odnos, kako so pristopali k raznoraznim kultom, kot izpostavlja dr. Grošljeva. »V starem Rimu se je vsake toliko časa kakšen zakonodajalec splašil in izdal dekret proti čarovništvu, ki ga najbrž nihče ni pretirano upošteval. Za Rim so bila značilna prav ta nihanja med prepovedjo in toleranco, kajti pri svojih osvajanjih so Rimljani prihajali v stik s številnimi tujimi kulturami in načeloma niso imeli nič proti tujim verovanjem.« Izobraženci v starem Rimu so vendarle postopoma nehali verjeti v čarovnice, kakor so vse manj verjeli tudi v bogove, nanje so gledali skeptično in celo humorno, ugotavlja dr. Grošljeva. Vsekakor pa vloge čarovnic niso imele samo ženske, vedno so čarovništva obtoževali tudi moške. »Pisatelja Apuleja, ki je najbolj poznan po romanu Metamorfoze ali Zlati osel, so obdolžili čarovništva. Ohranila se je njegova apologija, zagovor samega sebe – o njem bo na simpoziju spregovoril filolog prof. Gašper Kvartič. Ta apologija kaže, kakšnih neumnosti so ga pravzaprav obtoževali; sumljivo se jim je zdelo že to, da se je poročil z zelo bogato vdovo. V svoji apologiji skuša Apulej definirati tudi, kaj naj bi sploh bil čarovnik. Za zanimivega se izkaže koncept modreca: mag je pravzaprav perzijska beseda in pomeni modrec. Tudi Sveti trije kralji iz Svetega pisma so bili v originalu magi, torej modreci. Kje se konča modrost in kje se začne tisto, kar potem ljudstvo interpretira že kot čarovnijo, pa je težko reči.«

Bogov kot smeti

Če so intelektualci dvomili o čarovnicah in čedalje bolj tudi o bogovih, kakšen je bil pravzaprav njihov odnos do religije? Dr. Nada Grošelj meni: »Grško-rimska religija ni bila ekstatična, zadaj ni bilo mistike ali ekstaze, temveč so Rimljani v religiji videli bolj nekakšen daj-dam. Menili so, da moraš izvršiti obred zelo natančno in po vseh pravilih, to pa bi potem znalo imeti dobre posledice. Ni štelo to, kaj je nekdo mislil, torej v skladu s poznejšo krščansko predstavo, da bog pač vse vidi, tudi v človeška srca. Človeška srca božanstev sploh niso zanimala. Če je nekdo žrtvoval točno določeno žival in zraven izrekel, kar je bilo treba, potem se je lahko nadejal uspeha in naklonjenosti bogov.«

Filologinja nadalje pojasnjuje, da so Rimljani v najstarejši dobi imeli precej nedoločna božanstva. Prepričani so bili celo, da ima vsako drevo, vsaka reka svoje božanstvo – »neko silo, ki pa ni nujno antropomorfna. To se vidi tudi iz tega, da so tem božanstvom včasih pripisovali moški, včasih ženski spol, bila so v bistvu precej nedefinirana. Rimljani so seveda prevzeli tudi grški panteon, ampak kot rečeno, ni šlo za strasten, fanatičen odnos do bogov, temveč bolj za vzajemno koristnost.«

Sodili so tudi, da je zelo priporočljivo imeti državno religijo, ki ohranja državo enotno, in tudi tisti, ki bogov niso priznavali ali se zanje zanimali, so odobravali prizadevanja, da se ohranja državna religija – to je bila državotvorna poteza. »Do preganjanj kristjanov je prišlo ravno zato, ker se niso hoteli klanjati državnim bogovom. Rimljanov načeloma ni motilo, da so kristjani častili svojega boga, saj niso bili edini. Bogov je bilo v rimskem imperiju kot smeti, so pa zahtevali, da vsi upoštevajo državno religijo. Kristjani so bili torej veliko bolj ekstremni, kar zadeva religijo, in tukaj niso hoteli popustiti.«

Sveti piščanci

Tudi višji sloji v starem Rimu menda niso bili pretirano religiozni. Dr. Grošljeva za referenco navede Cicerona s filozofsko razpravo O prerokovanju, ki jo je prevedla. Gre za zapis, večinoma v obliki dialoga, kjer se avtor pogovarja s svojim bratom Kvintom in se norčuje iz prerokovanja. Kljub skepsi pa je veljalo za priporočljivo, da se raznorazni obredi ohranjajo na državni ravni. Od Etruščanov so denimo Rimljani podedovali drobogledje – žival so ubili in ji gledali v drob ali pa so gledali v jetra, razdeljena na številne segmente, od katerih se je vsak nanašal na drugo stvar. Podobno kot pri vedeževanju iz dlani, pri čemer posamezne črte izpričujejo življenjsko, ljubezensko in še kakšno pot. Dogodke so razbirali in jih napovedovali tudi iz ptičjega leta; postavili so se na določen kraj in opazovali prelet in vedenje ptičev.

»Poznali so tudi vraže, kakor je bila tista, da je pred bitko vojska s sabo odnesla svete piščance v kletkah. Pred začetkom boja so jim dali zrnje, in če so piščanci jedli z navdušenjem, je bilo to zelo dobro znamenje. Znana je zgodba o vojskovodji, ki je pobesnel, ko piščanci niso hoteli jesti, in jih dal vreči z ladje v morje, češ če že nočejo jesti, bodo pa pili. Tisto bitko je potem izgubil in razširjeno je bilo mnenje, da je bil razlog tudi poboj svetih piščancev. Moral se je celo zagovarjati na sodišču. Ne vem pa, po kakšnem ključu so bili sveti piščanci izbrani.«