Vsak boksar boksa svoj boks je naslov nove knjige iz zbirke Esada Babačića, povzet je pa po izjavi Dušana Čavića, legendarnega kranjskega boksarskega trenerja, ki jo je nehote dal po eni izmed borb na boksarskem prvenstvu Slovenije v telovadnici vojašnice Franc Rozman Stane pred leti. Knjiga se ponaša s podnaslovom Antologija slovenske poezije športa, gre pa zbirko pesmi na temo športa, prav tako pesmi športnikov, ki jih je Babačić zbral in uredil.

Ob prisotnosti gospoda Čavića se je predstavitev knjige zgodila v lokalu Lepa žoga, kjer se je zbrala prijetna skupina sodelovanja voljnih obiskovalcev, morda nekakšna škoda pa je, ker se je istočasno v šolskem muzeju zgodila otvoritev razstave slovenskega muzeja športa in da se prireditvi nista zgodili skupaj, saj bi se brez dvoma dopolnili.

Na naslovnici knjige je fotografija Zlatka Zahovića in Mirana Pavlina, kako boksarsko stisnjenih pesti slavita uvrstitev na evropsko prvenstvo po tekmi v Kijevu 17. novembra 1999, kar pomeni, da se je predstavitev knjige zgodila na obletnico tega dogodka, da naslov pesniške zbirke izhaja iz izjave boksarja, pa ne more čuditi. Boksarji so dokazano povezani z poezijo, bodisi preko Marjana Beneša, pokojnega evropskega boksarskega prvaka iz Banja Luke, ki je bil obenem tudi pesnik, preko Mateja Parlova, prav tako že pokojnega svetovnega boksarskega prvaka, ki je vedel na pamet približno tisoč pesmi, do Vitomila Zupana, slovenskega literata, ki je bil pa obenem tudi boksar. In Zupan je za Babačića eno večjih presenečenj zbirke, saj kot pravi: »Največ pesmi je od Vitomila Zupana, za katerega vemo, da je izjemen prozaist, nisem pa pričakoval, da je tako dober pesnik.«

Ob dvaindvajsetih avtorjih, poleg Zupana od etabliranih imen v zbirki nastopajo tudi Tomaž Šalamun, Emil Filipčič, Matjaž Pikalo ali Aleš Debeljak, do donedavno literarno še ne prepoznanih, kot na primer smučarski šampion Rok Petrović. A že skozi pogovor ob izidu Babačićeve zbirke se je dalo pomisliti, da je materiala za nadaljevanje antologije dovolj. Kot je Babačić povedal sam, je izhodiščna pesem, ki ga je navedla v nadaljnje raziskovanje in nabiranje pesem pokojnega slovenskega pesnika Marka Pavčka, sina prav tako pokojnega Toneta Pavčka, pesem Ping pong, ki se je seveda prav tako znašla v zbirki, gre pa takole: »Igrala sva ping-pong, začelo je deževati in zlezla sva pod mizo, deževalo je cel dopoldan, ves čas sva bila tam spodaj. Tako rada imam podmizni tenis, si rekla.«

Razumljivo največja atrakcija zbirke je šest pesmi Roka Petrovića, pokojnega smučarskega prvaka, ki je obče znano odstopal od utrjenih predstav in prevladujočega sloga življenja športnikov, tako tudi smučarjev, v to odstopanje pa sodi tudi njegovo zanimanje za literaturo oziroma pisanje poezije. Babačić: »Obstaja zgodba o tem kako sta se nekoč srečala Brane Bitenc in Rok Petrović ter preživela skupaj noč, v kateri sta debatirala tudi o poeziji, pesmi, kakršne so tudi v teh knjigi, so pa takšne, da bi mu jih zavidali tudi resni pesniki.«

Naslov pesmi Roka Petrovića, ki jo je na predstavitvi recitiral tudi Babačič, je Utrujen, govori pa o tem, česar noben športnik nikdar ne reče javno, ker ve, da ne sme užaliti privržencev, si pa tako verjetno misli nemalokateri prvak. Takole gre: »Utrujen, zelo utrujen, ko vidim vse te ljudi, ki prežijo in razgretih obrazov čakajo, kaj bom storil? Kako se bom vedel? Kako se bom obrnil? Na kakšen način bom pokazal veselje ob zmagi! Utrujen sem od ljudi, pa jih imam tako zelo rad! Kako je mogoč tak paradoks? Kako iz tega? Kdo mi lahko pomaga? Ali se sploh lahko rešim te utesnjenosti? Ne da bi prizadel ljudi ali sebe? Utrujen, utrujen.«