Letošnja nagrajenka Vilenice, Latvijka Amanda Aizpuritete, ki bo nagrado prejela nocoj v kraški jami Vilenica, je pesnica, pisateljica, esejistka in prevajalka judovskih in romskih korenin. Je izjemna pričevalka latvijskega sovjetskega in postsovjetskega časa in tenkočutna pesniška zapisovalka dvomov, brezupa, krhkosti ljubezni, osamljenosti in samosti.

Letošnja tema Vilenice Kje je tvoj dom se navezuje na migracije in na ukrajinsko vojno. Kako občutite to vojno
v Latviji?

Imam dva sina in v času Sovjetske zveze sem ves čas trepetala, da ju bodo vpoklicali in bosta morala v Afganistan ali kam drugam. Po osamosvojitvi smo ukinili obvezno služenje vojaškega roka in to je bilo zame eno največjih olajšanj. Zdaj pa imam dva vnuka in spet živim v strahu zanju: vlada namereva ponovno uvesti obvezen vojaški rok. In to je zares narobe, to se ne bi smelo zgoditi. Sem hčerka para, ki ga je zaznamovala vojna: moj oče se je boril med drugo vojno, moja mama je v njej izgubila prvega moža, oba sta izgubila mladost. Verjeli smo, da se to ne bo nikoli več ponovilo, a zdaj se.

Kaj je za vas dom? Hiša, pokrajina, kultura, ljudje, ki jih imamo radi?

Občutek doma sem izgubila, ko sem morala pred desetimi leti zapustiti mesto, v katerem sem preživela več kot štirideset let, zapustiti hišo ob morju; morje mi je izjemno pomembno in takrat sem ga izgubila. To me je zelo potrlo. Zapustiti sem jo morala zaradi denarnih težav. Nisem več mogla plačevati najemnine, ker cene od osamosvojitve naprej ves čas rastejo, v zadnjih letih so šinile v nebo, bile so desetkrat višje od prejšnjih, in po moževi smrti nisem več zmogla. Zdaj že deset let živim v Rigi. Upam, da se bom lahko vrnila.

Govorite torej o socialnih migracijah, ki jih je povzročil konec socializma?

Da, o teh, o migracijah znotraj države, pa tudi o množičnem odhodu ljudi iz domovine; Latvijcev nas je komaj 1,8 milijona. Jaz sem za emigracijo prestara, vse kar znam, je pisanje v latvijščini, tega pa drugje ne potrebujejo. Včasih pa se čudim, kako to, da moji otroci še živijo v Latviji, da vztrajajo, da ne odidejo; to je verjetno dediščina mojega moža in mene. Ne gre za patriotizem, ampak za pripadnost prostorom, ljudem, jeziku.

Kako se soočate z ukrajinskimi begunci in njihovo tragedijo?

V Latviji jih je zelo veliko in skušajo si urediti življenje, medtem ko žalujejo in pogrešajo svoj dom. Razumemo jih, razumemo njihovo stisko; težave pa nastajajo med njimi in našo rusko manjšino, ki je besna na ukrajinske begunce, in to je lahko nevarno.

V mladosti ste študirali filozofijo; predvidevam, da je to pomenilo marksizem.

Ja, marksizem je bil seveda obvezen, a v samizdatu smo skrivoma brali tudi druge filozofe, tako da smo kar dobro vedeli, kaj se dogaja onkraj ograje.

Samizdat je imel pomembno vlogo v vsem socialističnem bloku.

Vsekakor, za nas je bila to ključna pot do prepovedanih avtorjev, še posebej pomemben nam je bil Nabokov, ki ga zaradi emigracije ni bilo dobiti ne v ruskih, ne angleških izdajah. Spomnim se tudi, kako je nekdo iz Švedske pritihotapil Joycovega Uliksesa in ta knjiga, ki je bila tudi sproti prevajana, je krožila po litovskih domovih, vsak od nas jo je moral prebrati v dveh dneh, ker je bila vrsta dolga ...

… pri čemer je to vse prej kot lahko čtivo!

Drži, smo se kar namučili. A z veseljem.

So bile prepovedane tudi knjige latvijskih avtorjev?

Večinoma ne. No, pesnik Uldis Bērziņš je deset let čakal na izid svoje knjige, a ga je na koncu dočakal. Moja generacija ni imela teh težav, razen če je kdo napisal kaj očitnega o Sovjetski zvezi, zato smo pač uporabljali ezopski jezik. Prepovedani so bili zgolj tuji, romani, verske, filozofske, sociološke knjige.

Je bilo bralcev veliko, predvsem v primerjavi z današnjim številom?

Vsekakor. Pesniške zbirke so bile natisnjene v 1000, 2000 izvodih, danes jih izdajo v 200.

Dve leti ste se v Inštitutu Gorki v Moskvi šolali za prevajanje poezije. Kasneje ste prevajali Mandelštama, Ahmatovo ...

Tisti študij pravzaprav ni bil študij prevajalstva. Profesor, ki nas je poučeval, je bil namreč prepričan, da mora biti prevajalec poezije najprej sam pesnik, šele nato prevajalec. Tako smo morali napisati pesem, jo brati na seminarju in šele nato smo jo prevajali. Ker pa smo bili v razredu študenti zelo različnih narodov in je bil naš edini skupni jezik ruščina, nihče ni mogel preveriti, kaj je kdo napisal v izvirniku, tako da smo si pesmi zmišljevali kar v ruščini. Prevajali smo poezijo brez originala. (smeh)

To pa je unikum! V resnici ste
torej vsi skupaj pesnili v tujem, ruskem jeziku?

Da. Pred dvema letoma je neki latvijski ruski pesnik objavil antologijo latvijske poezije v ruščini, in v njej sta se znašli tudi dve moji pesmi iz tistega »prevajalskega« časa, pesmi, ki ju nikoli nisem napisala v latvijščini.

Ste ju po tolikem času vendarle
»prepoznali« kot svoji?

Sem. Mislim, da se v sebi nisem veliko spremenila. Poglejte, tu imam kniigo poezije izpred tridesetih let, v kateri nas je bilo predstavljenih več pesnikov, to pa je moja nova, lanska zbirka, ki jo je oblikovala mlada oblikovalka. Ne le, da je za naslovnico izbrala natanko isto mojo fotografijo, da jo je izrezala skoraj v enakem izrezu, ampak je tudi okrasne robove zastavila skoraj popolnoma enako, ne da bi kdaj videla to staro knjigo. Ali ni to dokaz, da se nisem spremenila?

Je! Torej drži tisti rek, da avtor ves čas piše isto pesem? Od prve naprej?

Ne, pri meni od druge naprej. Moja prva objavljena zbirka je bila namreč v resnici druga, prvo sem tik pred oddajo vrgla v smeti, ker ni bila dobra.

Kaj je bilo narobe z njo?

Preveč besed.

V pesništvu je resda lahko že ena beseda preveč resna težava. Zavrgli ste torej svoje prve pesmi in potem kaj? Ste napisali nove?

Da.

In ste bili zadovoljni?

Da.

Kaj pa bralci?

Ne vem. Nisem jih vprašala. Nekaj ljudi mi je povedalo, da so jim bile všeč.

Objavili ste deset zbirk, preživljali pa ste se s prevodi?

Da, prevedla sem Kafkov Proces, pa Orlanda Virginie Woolf, Klateže dharme Jacka Kerouaca, Veliki Gatsby Francisa Scotta Fitzgeralda, Sramoto Johna Maxwella Coetzeeja ... A nekoč sem ugotovila, da sem v enem letu prevedla štiri debele romane, a še vedno ne morem plačati najemnine. Ljudje vse manj berejo, še posebej debele romane.

Kako pa se je literatura spremenila
z zamenjavo režima?

Konec 80. sem delala v zelo priljubljenem, avantgardnem časopisu, pri katerem je izšel tudi moj prevod Kafkovega Procesa. Časopis je objavil tudi več antologij latvijskih pesnikov, bil je to čas pred osamosvojitvijo, ko so cenzorji izgubljali svoj boj. Izhajal je tudi v ruski inačici in brali so ga tudi v Sovjetski zvezi. Za kulturo neodvisnost tako ni prinesla velikih sprememb, ker smo jih uvedli že prej.

Se je dvojezičnost ohranila ali pa je ruščina danes omejena zgolj na rusko manjšino?

Starejši seveda znamo rusko, mlajši pa bolj odvisno od tega, kje živijo. Pred šestimi ali sedmimi leti smo imeli referendum o tem, ali naj bo država dvojezična ali ne. In odločili smo, da ne, latvijščina je postala edini uradni jezik. To je ruski manjšini povzročilo težave v šolah, saj je primanjkovalo učiteljev, ki bi poučevali v latvijščini, in res je žalostno, da trideset let po osamosvojitvi teh težav še nismo rešili.

Vaša poezija govori o ženskah, vsaj v prevodu; je to očitno tudi v latvijskem jeziku ali pa je spol zabrisan, kot denimo v angleščini, madžarščini?

Ne, latvijščina jasno loči spola. In imamo tudi več pesnic kot pesnikov; a pesniki so boljši. Zdi se mi, da so ženske preveč zakopane vase. To je dolgočasno. Moški so bolj povezani z življenjem.

Toda ali ni vsaj lirski pesniški glas večinoma zelo zakopan vase? Tudi vaš?

Ne vase, pogosto pišem pesmi o občutjih drugih ljudi, o drugih eksistencah. Moj navdih je premestitev iz sebe, ven iz sebe, drugam, v drugega. Zame je poezija biti drugje, nekje zunaj.

Vas zaradi tega odmika kdaj kakšna vaša pesem preseneti?

Pogosto. (smeh) Ne toliko tiste starejše, tistih sem navajena, ampak novejše.

Prebirate svoje pesmi?

Da, včasih. Še posebej, če jih izbiram za kakšno novo izdajo. In kakšne so mi všeč. Ko sem bila mlada, sem pogosto zatrjevala, da ne mislim, le čutim. Zdaj pravim, da sem dovolj stara, da lahko tudi mislim. A nimam nič proti čustvom.

O čem pa govori vaš edini roman Nočna plavalka?

V prvem delu gre za dekle, ki se zaljubi v ruskega pesnika, a se zadeva slabo konča, v drugem delu mlada ženska z dvema otrokoma skuša napisati roman. Na koncu gre plavat in izgine.

Samomor?

Ne vem. Odprti konec.

Roman je bil dobro sprejet, a načrtujete še kakšnega?

Ne, tega sem pisala štiri leta in bilo je zelo razburljivo, ko so začeli liki ravnati po svoje, neodvisno, to je bila res presenetljiva izkušnja. Edino, kar sem vedela od začetka, je bil ta konec s plavanjem, vse ostalo je bilo v njihovih rokah. Mogoče si zato ne drznem napisati še enega, čeprav o tem pogosto razmišljam.

Tudi v vaši poeziji govorite o izginotjih, samosti, krhkosti ljubezni.

Veste, moja največja težava je, da sem v življenju ljubila in bila ljubljena od štirih moških in vsi so mrtvi. Bili so zelo različni in z vsemi sem bila srečna. O čem drugem naj torej pišem?