V vašem pisanju sta ideologija in kritika družbe izraženi skozi ljudi, njihove besede in interakcije. Zdi se mi, da ljudje politiko pogosto dojemajo kot nekaj ločenega od njih, nekaj tujega. Toda politika je tudi v besedah, ki jih govorimo drug drugemu. Kaj rečete tistim, ki mislijo, da je politika nekaj, kar je zunaj njih?
Rekla bi, da je to že samo po sebi politična izjava. Apolitičnost je še vedno politična! Ampak veste, moram poudariti, da ne moremo namenoma pisati politično, kadar pišemo literaturo. Zgodba ne bo delovala, če se bomo lotili pisanja z namenom, da bi bili politični, in zgodba je vse, kar v književnosti šteje. Preprosto je tako, da ljudje v svojih gestah in jeziku naravno izražajo ideologijo in kritiko sistema, na tak ali drugačen način, in vsaka zgodba, ki jo pripovedujemo, vsaka situacija, ki jo živimo, je neizogibno politična. Kajti politika je vedno razmerje moči med ljudmi ali ljudstvi; politika živi za moč ter od moči, za kar vselej uporablja ljudi, zato je človek tudi tisti, ki v zgodbi vedno pride na površje. Zgodba sama pa razkrije delovanje in posledice zlorabe moči.
V Sloveniji nestrpno pričakujemo prevod Jeseni iz cikla Sezonski kvartet. Kako ste zasnovali te štiri knjige in ali ste vedeli, kako se bodo končale? Kako naj nekdo pristopi k branju tako monumentalnega dela?
Ko sem pisala te knjige, nisem imela pojma, kam bodo zavile, kaj bodo počele ali kaj nam bo prinesel čas, o katerem sem pisala. Začele so se kot igra duhov, nekakšen živahen formalni eksperiment, kot spraševanje, ali lahko roman ostane zvest temu, kar pomeni beseda »roman« (ang. novel); ta vsaj v angleščini izhaja iz zgodovinskih začetkov te oblike, iz ideje, da se odziva na sočasnost, na to, kar je najbolj »novo«, čeprav je to obenem tudi oblika, ki je v temeljnih razsežnostih povezana s časom in skupnostjo, družbo, tudi s spremembami v družbi skozi čas. Tako vse spet postaja novo – enako kot letni časi, ki se ponavljajo znova in znova, vendar vsakokrat sveži in novi. Že desetletja sem razmišljala o tem, da bi poskusila napisati štiri knjige z imeni letnih časov, zato sem vprašala svojega britanskega založnika, ali bi bilo sploh izvedljivo, da bi napisala nekaj, kar bi se osredotočalo na sodobnost, in bi to potem res zelo hitro objavili, kakor so to počeli veliki viktorijanski romanopisci – torej tako hitro, da bi se stvari, ki se dogajajo v knjigah, še vedno dogajale v naših življenjih.
Morala sem zaupati obliki, morala sem zaupati temu, kar se dogaja, analitično in konkretno. Kajti kadar v literaturi opisujemo resničnost ali resničnost uporabimo kot izhodišče za fikcijo, pričakujemo, da bodo knjige vsaj poučne in tudi polne zanimivih ugotovitev o prostoru, kjer se v naših življenjih srečata resničnost in zgodba. Želela sem si, da bi ti romani osvetlili površino sodobnosti. Literatura nam lahko tu ponudi prostor za dihanje in način za razumevanje resničnosti, lahko nam da orodja za zaznavanje, analizo, še več, za razumevanje, dekodiranje, odločanje, izbiranje in spreminjanje načinov, kako pripovedujemo svoja življenja – pa tudi vse druge zgodbe, ki nam jih predlagajo ali vsiljujejo drugi, zgodovina, čas.
V zadnjih tednih lahko spremljamo val nasilnih nemirov v Veliki Britaniji. Skrb zbujajoče je, kako hitro ljudje za težave okrivijo marginalizirane skupine in se nato pokroviteljsko zatečejo k različnim oblikam nasilja, od ksenofobije in rasizma pa vse do fizičnega nasilja. Vi se morate pri svojem pisanju pogosto zanašati na (dobro) novinarsko poročanje. Kako ohranjate trezno glavo med vsemi nekritičnimi medijskimi vsebinami, ki merijo samo na klike?
Kliki so kot sladkor. Namenjeni so temu, da te zasvojijo, hkrati pa so lažna energija, ki nas nikoli ne bo zares napolnila. Takšni mediji bodo vedno trobili o šokantnih rečeh, ker želijo, da zanje porabljate čas in denar; v svetu klikov sta šok in nakupovanje povezana. Ampak ljudje smo tridimenzionalna bitja. Zasloni nas napeljujejo, da se sploščimo v podatke, ki jih nekdo nekje želi uporabiti, da bi zaslužil več denarja. Toda mi nismo zgolj podatki; presegamo jih. Smo mnogovrstni in večplastni. Zato treznost ohranim s tem, da berem: kajti takoj ko odpremo knjigo, se pred nami razpreta dve strani, takoj se pojavi možnost za dialog in povezovanje. Še preden začnemo brati, že samo z držanjem dveh strani pred sabo, smo povezani; in takoj ko začnemo brati, se začne dialog med nami in knjigo. Enako velja za glasbo, ne glede na to, ali je to Beethoven, Beyonce, Taylor Swift ali samo nekdo, ki igra na klavir na drugi strani ulice. Ali pa ptica, ki poje na drevesu, ki ga vidimo skozi okno.
Vaš roman Pomlad je globoko prepleten z refleksijami in kritikami brexita, kot tudi celoten Sezonski kvartet. Danes lahko ugotovimo, da se razmere po brexitu niso bistveno izboljšale, v resnici so se morda poslabšale. Kako zdaj vidite brexit in ali ste med pisanjem lahko predvideli, kako se bodo stvari razvijale?
Pri brexitu je šlo za denar. To je bil politični udar majhnega števila ljudi, ki so iz njega zaslužili veliko denarja in ga izkoristili za pridobivanje moči – seveda s pomočjo retorike, ki je oponašala skupnost, obljubljala obnovljeno identiteto in varnost ter boljši življenjski standard milijonom ljudi, ki so se počutili oropane vsega tega, nato pa vrnila zmedo, delitev, revščino in nestabilnost ter pustila državo globoko razdeljeno. Skoraj deset let kasneje nova progresivna vlada, hvala bogovom, začenja previdne poskuse zdravljenja te mednarodne in lokalne zmede. Stvari se lahko spremenijo. Mi jih lahko spremenimo. In tudi časi, celo nepredstavljivi ali neznosni časi, prej ali slej minejo. Mislim, da se je to na koncu razkrilo kot ena od glavnih tem teh knjig.
Toda kako sploh živeti v svetu prerekanj, odhodov in delitev?
Tako, da si dovolimo biti protislovni. Tako, da si pridemo nasproti. Tako, da druge sprejemamo s spoštovanjem in toplino, pa tudi z zavedanjem, da se tudi sami drugim lahko zdimo zelo drugačni. Tako, da se spomnimo, kakšno veselje je govoriti mimo delitev, jih presegati in rušiti.
Kako vam je uspelo pri pisanju ujeti položaj ljudi v danem trenutku?
Opazovala sem, kaj se dogaja – toda skozi literaturo. Ko to počnemo, je vse starodavno in vse povsem novo, oboje hkrati. In tu ni težko razbirati naravnega zaporedja in s tem posledic. Pripovedovanje nam vedno omogoča videti, kaj se bo zgodilo, če bi zgodba ubrala to ali ono smer. Literarna fikcija je stara in modra; književnost se vedno dogaja ravno v trenutku, ko beremo, in je tudi eden najboljših načinov, da se naučimo brati svet.
Vprašanje za konec: v vaših zgodbah so otroci močno prisotni, razmišljate o njih, dajete jim glas. Kako pazljivo jih moramo pripraviti na ta svet? Kako jim lahko damo več prihodnosti?
Predvsem moramo podvojiti prizadevanja za ustavitev podnebne katastrofe. Ampak veste, ne mislim, da dajem v svojih delih otrokom več glasu kot odraslim – mislim, da jih le naredim bolj prisotne, tako kot je naš otroški jaz prisoten v vsakem od nas, ne glede na to, kako stari ali mladi smo. Otroški jaz vidi jasno, brez predsodkov, bistveno, z zelo jasnim občutkom za prav in narobe, vendar je povezan tudi z nemočjo in še vedno v nastajanju, od koder izvira tudi njegova potreba po spraševanju in vedenju. Ta potreba je pravzaprav tisto glavno, kar moramo odrasli pri otrocih zaščititi.
»V mračnih časih bo tudi petje,«je zapisal Brecht. Mu verjamete,slišite petje?
Slišim in obožujem ga. Spominja nas, da nas pesem lahko združi tudi v mraku, da se lahko ob gromozanskih ovirah zavemo, kaj je resnična tema – in skozi njo ugledamo drug drugega.
