Eden izmed številnih mitov o afriškem kontinentu je tudi mit o afriški ahistoričnosti, po katerem naj bi se Afriki zgodovinsko gledano odrekala vsakršna dinamičnost razvoja, o čemer je pisal tudi Hegel v svoji Filozofiji svetovne zgodovine (Analecta, 1999). Da ni tako, se ni nujno treba zatekati k afriškim teoretikom, kot je recimo senegalski zgodovinar Cheikh Anta Diop, ki je tej tezi radikalno nasprotoval. Mit o ahistoričnosti se namreč razblini vsakemu, ki je potoval na območja nekdanjih afriških kraljestev, kot je, če omenimo le eno, severni del Etiopije, kjer se je že v 1. stoletju izoblikovalo aksumsko kraljestvo, ki je pomembno zaznamovalo etiopsko zgodovino vse do danes.
Dinamičnost in kompleksnost afriške zgodovine se tako kaže tudi v opusu Walterja Rodneyja (1942–1980), gvajanskega marksističnega in panafriškega zgodovinarja ter enega najpomembnejših postkolonialnih mislecev. Čeprav je bil rojen na Karibih, je v času svojega sicer kratkega življenja – Rodney je bil namreč umorjen v politično motiviranem bombnem napadu – prehajal med Tanzanijo, Jamajko in Združenim kraljestvom, kjer je pustil pomenljive sledi intelektualca, ki je bil v družbeno preobrazbo vpet tako akademsko kot tudi aktivistično.
V knjigi Kako je Evropa podrazvila Afriko Rodney preko zgodovinske analize dialektičnega odnosa med Afriko in Evropo opisuje trajne učinke evropske kolonizacije afriškega kontinenta, katerega podrazvitost ni naključna, temveč je plod dolgoletnega izkoriščanja bodisi v obliki brezplačne delovne sile, torej transatlantske trgovine s sužnji, ki je, kot trdi kamerunski filozof Achille Mbembe v Kritiki črnskega uma (ZRC SAZU, 2019) Afričane spremenila v ljudi objekte, ljudi blago, ljudi denar in navsezadnje ljudi stroje, bodisi v obliki črpanja afriških surovin na način trajno ustvarjene ekonomske in celo intelektualne odvisnosti Afrike od nekdanjih metropol.
Glavna ideja knjige je torej, da moramo sodobno podrazvitost Afrike razumeti kot posledico imperialističnega in kapitalističnega izkoriščanja, pri čemer moramo Afriko a priori razumeti kot trajnostni generator zahodnega kapitala. Kontinuirano izkoriščanje, ki ga lahko v neokolonialnih dinamikah opazujemo še danes, je tako modus operandi zahodnega odnosa do Afrike, zaradi česar se Rodney ne strinja, da je podrazvitost nekaj, kar je Afriki esencialnega. Evropa naj bi po Rodneyjevih besedah Afriko podrazvila v enaki meri, kot je Afrika razvila Evropo.
Knjiga je tako radikalna kritika brezmejnega kapitalizma, ki ga ni mogoče misliti brez brutalnega imperializma in posledičnega fašizma ter rasizma. Navsezadnje je tudi rojstvo rasnega subjekta, kot trdi Mbembe, tesno povezano z zgodovinsko nasilnostjo kapitala. Mehanizem izkoriščanja se tako dogaja na vseh stopnjah, pri čemer Rodney podrobno analizira momente depopulizacije, skrbno načrtovanega kolonialnega izobraževanja, tehnološkega napredka, militarizacije in splošnega formiranja nacionalnih držav v Afriki.
Ob branju knjige, ki linearno pojmovanje razvoja posredno postavlja pod vprašaj, se je smiselno vprašati, kako naj bi se torej Afrika orientirala v lastnem razvoju. Sodobne naracije o dekolonizaciji ideje razvoja predlagajo prepoznanje lokalnih potencialov in specifik, ki bi v končni fazi afriške surovine namesto za izvoz namenile blaginji domačinskega prebivalstva. Kako utopična je ta ideja v času, ko imperializem ne prihaja več samo z zahoda, je nekaj, kar nas sili v nadaljnji razmislek o geopolitičnih pozicijah moči našega sveta.
