Knjiga Suzane Tratnik, ki je izšla v knjižni zbirki Lambda, je zbirka devetih kratkih zgodb. Prve se z nekakšnim pridihom nostalgije vežejo na otroške čase, na odraščanje in s tem posredno na prejšnjo avtoričino kratkoprozno knjigo z naslovom Noben glas. Nanjo nas na neki način najbolj veže prav prva, naslovna zgodba Škarje.
V njej se srečamo s pripovedovalko, ki nas popelje skozi življenje neke družine in skozi odraščanje. In prav »škarje« so tista beseda, ki se v prvi zgodbi največkrat pojavi. Škarje so simbol nevarnega prehitevanja po ozki cesti pa ljubljenja dveh ljubimk ali način, kako nekoga odrezati iz svojega življenja. Škarje so v zgodbi nekakšen simbol odraščanja, saj vedno znova zarežejo v mladenkin naivni svet, z vsakim rezom pa odrežejo del te naivnosti in otroškosti ter tako protagonistko naredijo bolj odraslo in samosvojo. Škarje so tiste, ki povezujejo celotno zbirko, saj avtorica z njimi reže in sestavlja zgodbe ter jih tako med seboj uspešno povezuje.
Kakor hitro se prva zgodba zaključi, že smo v nekem drugem času, v vsakem pa nas v zgodbo popeljejo močne, neustrašne in zelo samosvoje junakinje, pripovedovalke oziroma protagonistke. Tako se v drugi zgodbi z naslovom Noge za milijon dolarjev srečamo z junakinjo, ki se odloči, da bo zavarovala svojo posebno sposobnost, pri tem pa se poveže s čudno sosedo in z njo sklene posel. Zgodba ublaži prvo, nekoliko trpko zgodbo o odraščanju in nas v bolj sproščenem tonu pelje naprej k novi pripovedovalki oziroma protagonistki. Avtorici uspe izvrstno doseči, da nas vsaka zgodba šokira, saj nikoli ne vemo, kje in v katerem času smo. Tako se denimo v zgodbi Pred sprožilcem s pomočjo stare fotografije vrnemo v preteklost, protagonistka pa pripoveduje o otroških spominih. Avtorica pred nami slika pripovedovalke, deklice, mladenke in ženske, ki krojijo zbirko kratkih zgodb.
Osrednje gonilo zbirke so odnosi, pa naj gre za ljubezenske, prijateljske ali družinske. Vsi se med seboj prepletajo in škarje jih pogosto razrežejo ter znova urežejo v povsem nova razmerja. Pri tem pa se avtorica izvrstno prilagaja svojim ženskam, predvsem z jezikom, ki določa starost in življenjsko stanje pripovedovalk. V prvi zgodbi je tako način razmišljanja primeren za mlajšo osebo, ki pravi: »Doma sem raje povedala, da me je samo spotaknil. Nisem povedala, da me je zmerjal s pederfrau. Nisem niti vedela, kaj to pomeni, a zagotovo nič dobrega.« Kasneje protagonistka v neki drugi zgodbi, starejša od prve, pravi: »Ko se čisto stemni in se lokali zaprejo ter ulice potihnejo, peljem psa ven, čeprav ni moj in tudi mesto ni moje. Samo punca, ki živi tu, je moja.« Z direktnim jezikom in občutkom za vsakršne podrobnosti avtorica pokaže, da je mojstrica v menjavanju slogov, pred nami slika zgodbe, ki se umeščajo v razna obdobja in prostore, sočasno pa v jezik vpleta narečje, sleng in elektronska sporočila. Čeprav vsako zgodbo gradi drugačen slog pisanja, je za bralca, ki zbirko bere kot celoto, to menjavanje nekoliko moteče. Tako ob vsaki zgodbi potrebujemo nekaj povedi, preden pademo v ritem pripovedovalke in začnemo slediti zgodbi. A po svoje to menjavanje sloga ustvarja zbirko drugačno.
Če zbirko začne z otroško naivnostjo, ta hitro prerase v mladenkin pogled na svet in kasneje celo v izredno zabavne zgodbe, ki so na trenutke že povsem filmsko neverjetne, srečamo pa tudi zelo napete zgodbe in take, ki se dotikajo erotike med ljubimkama. To ni zbirka, ki bi od bralca zahtevala pretiran miselni napor, niti ni zbirka, ki bo bralcu dala misliti. To je zbirka, ki je nekakšen mozaik zgodb o ženskah vseh starosti in v vseh življenjskih obdobjih, ki se ne pustijo motiti ter s svojim glasom, pripovedovanjem najdejo svoj prostor pod soncem. In tako kot avtorica sama tudi njene pripovedovalke premikajo meje v svetu, ki se tako rad drži ustaljenih navad in že davno začrtanih smernic.
