Glede na trenutno dogajanje v svetu ni presenetljivo, da je vloga »zgolj opazovalcev« motrena z določenim nezaupanjem – nedavni primer tega bi bila nemara družina Rudolfa Hössa, kot je prikazana v filmu Interesno območje. Podobno vlogo v Žadanovem Internatu zavzema njegov glavni lik Paša, saj se dobršen del romana zdi, da predstavlja kritiko apolitične drže: ne spremlja novic, ne ve, kaj se dogaja, in ne želi posegati v dogajanje niti takrat, ko je ogroženo življenje njegovega lastnega učenca. Do političnih vprašanj goji odpor, o odnosih med Ukrajino in Rusijo – državi v romanu nista nikoli eksplicitno zapisani, temveč skrčeni na opozicijo »naši« / »vaši« – nima nikakršnega mnenja, čeprav se še kako dobro zaveda, kaj pomeni biti učitelj ukrajinskega jezika. Vse, kar si želi, je mirno življenje, v katerem bi ga teža kakršnekoli odgovornosti čim bolj zaobšla. Dokler ne izbruhne.

Dogajanje Internata je postavljeno v januar leta 2015, ko so se spopadi na območju Donbasa okrepili. Napetost eskalira, sledijo novi konflikti, s televizijskih ekranov zevajo okrvavljeni obrazi in govorijo, a jih nihče noče slišati, predvsem ne Paša, čeprav se zdi, da je sporočilo namenjeno prav njemu osebno – njemu, ki se bo že čez nekaj ur znašel na bojni črti, da bi iz internata, postavljenega na skrajni konec večjega in večkratno obstreljevanega mesta, odpeljal nečaka Sašo. Prestop v vojno območje bo podoben tridnevnemu potovanju skozi kroge pekla, pa tudi sicer se bo Paši zdelo, da je ujet v krog, da se tako kot Venička iz Moskve-Petuški nenehno vrača v izhodišče. Pašo in Sašo, ta neobičajni dvojec, spremljajo podobe postapokaliptičnega uničenja, ki je prikazano le skozi detajle. Vojno stanje pretrese red stvari, v tem smislu tudi odnose: spočetka se zdi, da je Saša odrasel in Paša otrok; Saša ima (politično) stališče, Saša pozna smer, Saša sprejema odločitve – vse dokler ne spozna, da to ni več igra, temveč resnični boj za obstanek. Takrat se začne preobražati tudi lik Paše, ki vse bolj prevzema odgovornost ne le zase, temveč tudi za skupnost.

Preživetje strica in nečaka je odvisno zgolj in samo od naključja: ko se po neuspelem poskusu pobega iz mesta vrneta v internat, je ta že povsem izropan in izpraznjen, črni plašč, ki je že od nekdaj visel ob oknu, pa je sveže prestreljen, kakor v opomin in morda namig, kaj se je dejansko zgodilo. Žadan stvari nikoli ne imenuje z njihovimi lastnimi imeni: meja je spremenljiva, zarisujejo jo premične vojaške postojanke, zastave so zabrisane, vsi govorijo tako ukrajinsko kot rusko, eni z očitnejšim naglasom, drugi brez, eni so »naši« in drugi »vaši«, pri čemer nikoli ni jasno, kdo je zares kdo – ker tovrstna identifikacija ni več pomembna, ali natančneje: pomembna postane šele ob trčenju s predstavniki oblasti. Odtrgan rokav krznenega plašča, govorice o psu čistokrvne pasme, ki naj bi ga nekdo obglavil in razstavil na javni klopi v parku, rafal strelov, ki se zasliši le nekaj trenutkov po tem, ko ena od žensk zapusti skupino ... Groza vojne je v njeni vseprisotnosti, v spoznanju, ki Pašo zajame v trenutku najhujšega malodušja: »Nikogar ni škoda.«

V zaključku romana se fokus s Paše prenese na Sašo, kot preskok na bodočnost, ki jo predstavlja mladost. A ta je že zaznamovana: le nekaj strani pred tem se Paša preda želji po vsesplošni pozabi, le da se zave, da bo to nemogoče. Da bo spomin na vojno preživel ne le njega in Sašo, temveč nemara cele generacije. »Zgodovina, razumeš,« pravi vojak Paši in mu pod nos moli fosil praproti, simbol spominjanja. »To je zgodovina. Jaz in ti pa nisva zgodovina – danes sva, jutri naju ne bo več.«

Okoliščine gotovo vplivajo na branje. Internat ima danes, sedem let po prvem izidu in po ruski invaziji Ukrajine, dodatno težo, ki pa se, kot vsak dober roman, ne osredotoča (zgolj) na en (konkreten) konflikt, temveč v ospredje postavlja nemoč žrtev vsake vojne: ljudi, ki so želeli samo živeti.