Roman Paradiž se zdi sprva zgodovinski prikaz življenja pripadnikov različnih etnij in njihovih hierarhij na območju Tanzanije v začetku 20. stoletja, kjer je vladala samovzpostavljena etnična, socialna in religiozna hierarhija z vsem gorjem težkega preživetja. Dvanajstletni deček Yusuf živi s svojo družino na vasi, a mora po nekem obisku ljubljenega strica Aziza zapustiti dom. »Takrat je na peronu zagledal dva Evropejca, prva, kar jih je kdaj videl,« nam avtor namigne že na prvi strani knjige. Oditi mora k stricu v mesto, kjer se postopoma zave nove realnosti: Aziz ni njegov stric, ampak trgovec, on pa je plačilo za očetove dolgove Azizu. Suženj, torej. V novem domu dela v trgovini skupaj s Khalilom, njegovim vodnikom skozi življenje brezpravnih znotraj vladajoče hierarhije, ki je tudi sam v otroštvu s sestro prišel za sužnja v trgovčevo hišo na podoben način.

Yusuf ima dve lastnosti, ki mu pomagata preživeti: fizično lepoto, ki učinkuje na vse okoli njega, in nekakšno prirojeno mirnost, razsodnost, s katero obvladuje stiske, osamljenost, življenje na območju babilona nerazumljivih jezikov, predvsem arabščine, ki je jezik moči, jezik Aziza in poveljnikov karavane. Tudi Aziz je mirne, molčeče nature in mu je vse bolj naklonjen, vzame ga s seboj na trgovsko pot, ki vodi skozi puščave in zasneženo hribovje, kjer se udeleženci v stiski zatekajo vsak k svojemu bogu, k svojim verovanjem, in se tudi humorno zapletajo v »teološke« razprave o Edinem: »Jaz bom v Paradižu, kjer bom kavsal vse po spisku, ti Alllahwallah, tebe pa bo tvoj puščavski Bog mučil za vse tvoje grehe.«

Ko končno dosežejo trgovsko mesto ob jezeru, jih lokalni oblastnik napade in jim odvzame trgovsko blago. A Aziz se ne da, vztraja, se pogaja, doseže vrnitev manjšega dela blaga, tudi s pomočjo kurirske Yusufove vloge. A »red naredi« šele nemški poveljnik, ki pride v mesto – lokalnega sultana prisili, da vrne odvzeto blago. Aziz mu je hvaležen, četudi razume skrite implikacije, z opustošenim moštvom, bolan, a z vsaj nekaj blaga se vrne domov. Tu gredo stvari samo navzdol, posli zamirajo, Aziz postaja vse bolj nemočen, njegova žena, zaznamovana z velikim madežem na obrazu, pa vse bolj zagledana v mladega Yusufa. Ko se Nemec pojavi tretjič, tokrat je to poveljnik deformiranega obraza, je že čas prve svetovne vojne, tudi med kolonijami v Afriki. Zdaj ni več avtoritarni arbiter v sporih, zdaj prihaja, da zapleni dobrine in prisilno vpokliče domačine v vojsko.

Ves ta zgodovinski kontekst, ki kaže ne le na tradicionalno hierarhično organizirano družbo, ampak tudi na posledice evropskih norosti v najbolj odročnih koncih Afrike, Gurnah slika skozi oči najstnika Yusufa, lepega fanta, po katerem nenehno stegujejo prste homoseksualci in osamljene ženske, medtem ko se sam zagleda v mlado Amino, Azizovo drugo ženo. Yusuf je na nemogočem razpotju: med tem, da se pridruži vojski, torej zamenja gospodarja Aziza za neznanega Nemca in se odreče visoko tvegani prepovedani ljubezni do Amine, ali da vztraja v tem nemogočem položaju znotraj zdaj že propadajoče družine in družbe. Odloči se za slednje, medtem ko njegov prijatelj Khalil steče za kolono rekrutirancev. V veri, da slabše, kot je, ne more biti.