Stritarjeva nagrada je bila ustanovljena na pobudo Vitala Klabusa, ime ji je dal pesnik Veno Taufer. Namenjena je bila mladim, obetavnim kritiškim avtoricam in avtorjem, ki s svojim pisanjem in prodornim ocenjevanjem literarnih del vstopajo na področje kulturnega ustvarjanja in ga s svojo poglobljeno oceno pomembno sooblikujejo.
Kot je še sporočila žirija, je letos svoje delo začela s premislekom statuta. Ta je doslej omogočal, da nagrado prejme mlada kritičarka ali kritik do dopolnjenega 35. leta. Žirija je ugotovila, da se nagrade vrsto let ni podeljevalo po tem principu, saj so jo prejemale osebe, ki so na področju literarne kritike delovale že deset ali več let. Zaradi slabih pogojev dela veliko pišočih v takšnem času kritiški poklic tudi že opusti. Po drugi strani mnogi močni kritiški glasovi zaradi starostne omejitve kljub veliki investiranosti v delo na področju literarne kritike nagrade nikoli niso prejeli.
S pobudo letošnje žirije in pristankom upravnega odbora DSP je bil statut, ki ureja podeljevanje Stritarjeve nagrade, spremenjen in tako lahko Stritarjevo nagrado od letos naprej prejme kdorkoli, ki se ukvarja z literarno kritiko – tako uveljavljeni kot obetavni kritiški glasovi. Posameznik ali posameznica lahko nagrado prejme le enkrat v življenju.
Zavezana poeziji
Letos je žirija v sestavi Anja Radaljac (predsednica), Mirana Likar Bajželj in Kristian Koželj nagrado podelila kritičarki Petri Koršič. Kot piše v utemeljitvi nagrade, je poezija zaradi nižje branosti vse redkeje objavljana s podporo Javne agencije RS za knjigo v njenih programskih založbah. S tem je odrinjena na obrobje literarnega prostora, osebe, ki pišejo poezijo, pa so v zadnjih letih v vse slabšem položaju z vidika vidnosti in plačanosti svojega dela.
Koršič se s svojo zavezanostjo poeziji z zbrano, natančno in pozorno analizo tako rekoč neutrudno bori z mlini na veter, da bi poezija vendarle ostajala živ in viden del slovenske literarne krajine, k čemur bistveno prispeva prav s svojimi žanrsko pravovernimi kritiškimi besedili, ki se ne ogibajo sodb, a obenem ponujajo kompleksen, poglobljen premislek in tehtne, pogosto izrazito izvirne uvide v pesniške zbirke, ki tudi v odnosu do siceršnje kritiške recepcije prinašajo svežino.
Pomembno pri tem je tudi to, da Koršič pri svojem delu ostaja zavezana literaturi – in ne razmerjem v založniškem prostoru – zato so njene kritike vztrajno zapisi o raznolikem naboru književnih del, ki izhajajo pri enako raznolikem naboru slovenskih založb, s čimer kot kritičarka ohranja občudovanja vredno integriteto in zavezanost leposlovju.
Obenem se zaveda tudi krhkosti samega žanra literarne kritike, ki je, podobno kot poezija, tudi sama precej obroben žanr in pomeni, navsezadnje, poklic, od katerega ni mogoče živeti. Koršič literarne kritike ne podpira in soustvarja le s svojim neutrudnim, potrpežljivim delom, temveč razume, da mora biti kritika viden in v literarno krajino globoko ukoreninjen del literarnega polja, kar se med drugim odraža v dejstvu, da je vrsto let vodila kritiške delavnice v okviru LUD Literatura, obenem pa je bila vrsto let moderatorka in selektorica na kritiškem festivalu Pranger.
Koršič literarne kritike objavlja že vse od leta 1997, kritiško pa je v obdobju kar sedemindvajsetih let sodelovala in še vedno redno sodeluje s širokim naborom medijev, kot so Radio Študent, časopis Študijozo, revija in spletni portal Literatura, portal Bližji knjigi, časopis Delo, revija Sodobnost, v zadnjem obdobju pa zlasti 3. program Radia Slovenija – program Ars, portala Poiesis in Vrabec Anarhist ter revija Apokalipsa.
