Žrtev intimnopartnerskega nasilja prične kriviti sebe, kajpak, in k tem občutkom, nakazuje roman, izdatno prispeva okolica, ki si žrtvin položaj pogosto in rada razlaga kot posledico njene lastne neodgovornosti, nerazumnosti, celo intelektualne ali emocionalne podrazvitosti. Vozel krivde in strahu sta tako tesno spletena, da ju žrtve stežka razpletejo same in Noč, ko je preplavala reko v grobem obravnava poskuse tega razpletanja.
Natanko sedem osmrtnic je potrebnih, da Sara prispe do spoznanja, da je ravnanje njenega partnerja nedopustno – da je zanj odgovoren izključno on sam – da »je vse, kar je počel, le dvoje – izbira in manipulacija«. Sedmica tu še zdaleč ni pravljično število, marveč statistika. »Menda bi lahko vedela, da se, ne glede na odločnost, ženske, preden zapustijo nasilen odnos, v povprečju sedemkrat vrnejo k nasilnežu,« beremo v sklepnem poglavju romana, ki nosi tudi njegov naslov.
Noč, ko je preplavala reko bi lahko bil odličen roman, saj njegova vsebina izdatno črpa iz izkušenj žrtev intimnopartnerskega nasilja, odraža izplene socioloških študij tematike, naglašuje kritične glasove strokovnjakinj, ki opozarjajo na nezadostno socialno in pravno obravnavo problema, ter nenazadnje pretipa psihologijo žrtev intimnopartnerskega nasilja – njegova vsebina torej ne oži zapletenega in bolečega položaja »ujetnice« nasilja, temveč si o Sari prizadeva povedati resnico.
Izkušnji nasilja prav tako ustreza romaneskna struktura, saj ignorira časovnico in Sarino doživljanje pripoveduje nelinearno; v številnih kratkih poglavjih se izmenjujejo Sara, ki je Gašperja zapustila, Sara, ki ne ve, zakaj Gašperja ne more zapustiti, Sara, Alenova partnerica, Sara na poti nazaj h Gašperju, Sara, prijaviteljica nasilja, a tudi Sara, ki premišljuje o svojih prijateljicah in kolegicah, o svoji hčeri Ines, piski dolgega, bojevitega pisma, ter Sara, ki se ji prikazuje pokojna mama, avtorica metafore o plavanju čez reko. Roman si mestoma upa približati tudi storilcu, ne da bi zabredel v relativizacijo ali opravičevanje njegovih zločinov. Besedilo naseljuje veliko pomembnih izhodišč, vendar jih ne realizira povsem uspešno oziroma kakovostno.
Ena od krovnih težav so pogoste pripovedne digresije v obliki Sarinih mnenj o družbeni in kulturni stvarnosti ali spominov na sarajevsko družino, pri čemer kot stranpot učinkuje tudi avtoričino množenje likov. Četudi je mogoče z dovolj benevolence razbrati, da naj bi digresije poglobile lik Sare, množenje drugih likov pa še poudarilo, utrdilo Sarin zapleteni položaj, ta cilja nista zares dosežena – za kaj takega je digresij in likov hkrati preveč in premalo, saj so odbrani preveč naključno. Gre pravzaprav za vprašanje selekcije materije, ki se v romanu Noč, ko je preplavala reko preslikava še na raven samih pripovednih postopkov. Ker roman raje pove, kot prikaže, se nekatere Sarine izkušnje berejo programsko, kakor parole in se zato ne zalezejo tja, kamor bi se to besedilo verjetno moralo – ali pa se hoče – zalesti. V trebuh.
