Večerna zora je tretje leposlovno delo pesnika, pisatelja, dramatika in publicista Matjaža Zorca, v katerem prepoznavamo značilnosti njegovega literarnega snovanja, kot ga je razvijal tako v pesniškem prvencu Troheji: prvi del: sistem pesmi (2015) kot v nedavni prozno-pesniški knjigi Fukscene: poeme (2024).

Sorodnosti se kažejo predvsem v nebrzdanem izpovedovanju, ki zajema iz vseh registrov jezika in bivanja. V pričujoči pesniški zbirki ne gre več za golo fascinacijo nad mesenostjo, ki jo je prenesel predvsem v najnovejše prozno delo, temveč za svojevrstno polno doživljanje življenja, prav tako se zdi zbirka za spoznanje bolj umirjena, torej ne več pisana iz zgolj jeznega občutja, temveč tudi zavzetega premisleka o krizi bivanja tu in zdaj. Večerna zora je v tem smislu ambiciozna knjiga, razpon tematik je skorajda neskončen, kot da zbirka ne bi želela izpustiti niti kamenčka v družbeno-kulturnem mozaiku sedanjega trenutka. Primarni pesniški vzgib je osupljiva zaverovanost, da subjektu v tem kaotičnem svetu, ki drvi v prepad ali pa tam v resnici že je, ne ostaja drugega kot centrifuga izrekanja, zavzemanje stališča, tudi bentenje. Subjekt se kritično postavlja nad družbo in njenimi fenomeni, ki jih prepoznava kot problematične, čeprav jih ne nujno vselej do kraja definira oziroma to počne v okviru pesniških možnosti: »ko / se ti / svet / prepozna / kot / ne le / v bistvu / kar nekaj / ali / kak / splet / opomenjenih / kontingenc / temveč / kar / tisto / najslabše / možno / pod / podnom / podna / kurac / od pizde / materine …« Iz pesmi je mogoče zaslutiti več kriz, ki jih preživlja sodobni človek, od temeljne bivanjske, metafizične, ekonomske, ekološke, tehnološke, vojaške, identitetne, socialne, nacionalne, spolne, znanstvene, spoznavne, medosebne … Večerna zora deluje v svoji anamnezi apokaliptično, čeprav, kot navsezadnje sugerira tudi naslov, zasleduje tudi možne preboje in osvoboditve: »pogum / osiplji / osuplost / zadihaj / surovost / aristokratsko / osvobodi / horizont / ne / popusti / si / zbledeti / v / nečimrnem / resentimentu / svojih / adolescentnih / stanc / brez / substanc.« Pri tem tipanju v temi pa očitno najmočneje zaupa ravno ustvarjalni moči besede, poezije.

V zvočno-asociativnem nizanju, na katerem temelji celotna zbirka, se namreč odpirajo nova pomenska, interpretativna polja, veriženje verzov razpira miselne in bivanjske okove, včasih se skozi pesniško igro posreči docela nov uvid. Zorčevo pisanje sicer ni zdrobljeno do take mere, da bi se razpomenjale besede, kot denimo v zadnji zbirki Anje Golob, niti ne izrablja verznih prestopov, kakršne srečujemo v poezije Kristine Kočan, temveč sta v temelju zvok in ritem, ki narekujeta nove in nove asociacije, a ne razpadanje. Ob branju imamo občutek, da se pesem dobesedno poraja pred našimi očmi, kot bi jo hkrati s pesnikom ustvarjali sami: »postopno / razgrajevanje / po / postopku / graje / sanj / in / razbitje / ki ti / jemlje / poslednje / srage / zdrave / pameti / ta / povečini / res / glupira / pa ni / čisto brezdušna / pač / praktična / in situacijska / kakršni / smo / ljudje.« In prav v tem prostem pretoku jezikanja se kaže največji potencial zbirke, ki s kopičenjem podira in z veriženjem razdira, vmes pa pričakuje pozornega in naklonjenega bralca ali bralko, ki bo v kaosu, nagrmadenem v berljivost, našla svoj oprimek.