Založba Beletrina je že pred leti začela izdajati biografije velikih slovenskih igralcev in igralk. Nedavno se je knjigam spominov Borisa Cavazze, Radka Poliča - Raca, Milene Zupančič in Jožice Avbelj pridružila avtobiografija Glej ga, Součka!, v kateri se na svoje življenje ozira sloviti igralec Jurij Souček (1929–2024), zagotovo eden najbolj prepoznavnih in priljubljenih slovenskih umetnikov zadnjih desetletij, ki je v temeljih zaznamoval slovensko gledališko, filmsko, televizijsko in radijsko zgodovino.

»Gre za kronologijo skoraj stoletnega obdobja, ki iskrivo in humorno razgrinja življenjsko zgodbo, kakršnih je malo, iz nje pa žari tudi neomajna vera v moč umetnosti,« je knjigo opisal direktor Beletrine Mitja Čander. V Ljubljani rojeni in januarja letos preminuli Jurij Souček žal ni dočakal izida avtobiografije, v kateri je ob sodelovanju urednice Ane Ivančič popisal svoje dolgo in ustvarjalno življenje – v njej se na okoli 300 straneh sprehodi skozi svoje otroštvo, pa skozi čase okupirane Ljubljane, delovnih brigad, samoupravljanja in postopnega razvoja gledališča, radia in televizije ter predvsem po svoji umetniški poti, na kateri je ustvaril več kot 150 gledaliških in približno 600 radijskih vlog, pri čemer pa ga je najširša javnost nemara najbolj poznala zlasti po njegovem glasu, ki je zaznamoval tako množico radijskih iger kot sinhronizacijo priljubljenih risank, kot so bile Pipi in Melkijad, Čebelica Maja in Palček Smuk. »Imel je res izreden glas, prepoznavne barve, pa tudi z izjemnim razponom ter močjo,« se je na ljubljanski predstavitvi knjige v Mini teatru spominjala sopranistka Milena Morača, s katero sta bila poročena od leta 2004. »Vendar pa se s tem nikoli ni hotel ponašati.«

Karizmatični svetovljan

Souček, ki je izhajal iz češke delavske družine, je sicer že v mladosti kazal veselje do nastopanja pa tudi izjemno igralsko nadarjenost. Tekoče je bral že v vrtcu, pozneje rad recitiral ter interpretiral, najprej na majhnih in improviziranih odrih, po končani igralski akademiji pa skoraj štirideset let še na odru ljubljanske Drame kot član njenega ansambla.

Njegovo igralsko pot so kronale različne nagrade, med njimi Borštnikov prstan leta 1994, toda kot ustvarjalec je bil zares vsestranski in kot človek, ki je živel za umetnost, je pogosto oral ledino: svoj umetniški izraz je na primer iskal tudi skozi gledališko in operno režijo, ustanavljal je lastne gledališke skupine, v Drami pa je bil pobudnik ustanovitve Levega odra in tudi med ustanovitelji Male Drame. »Toda na mlajše kolege in kolegice ni nikoli gledal zviška tako kot nekateri drugi; do vseh je bil enako pozoren in analitičen,« poudarja igralka Polona Vetrih, ki je opozorila še na izjemno Součkovo energijo in osebno karizmo, s katero je očaral občinstvo vseh generacij. »Predvsem pa je bil svetovljan, ki je znal razumeti tudi tiste ljudi, ki niso zmogli razumeti njega.«