Nedavno je Slovenijo na povabilo založbe Miš obiskala nizozemska pisateljica Anna Woltz. V slovenščino imamo prevedenih že kar pet njenih romanov za mladostnike. Nazadnje so pri omenjeni založbi izdali prevod romana Predor, ki se dogaja med drugo svetovno vojno in želi prikazati mladim, da življenje kljub grozotam teče naprej.

Svoj prvi roman ste izdali pri komaj dvajsetih letih, kako je prišlo do tako zgodnjega izida?

Pisati sem začela resnično mlada, pravzaprav kot otrok pri dvanajstih letih, in sicer iz čiste radovednosti in ker sem si rada izmišljevala zgodbice. Tako sem vsako leto pisala zgodbe in eno izmed njih razvila. Ko sem jo pri sedemnajstih letih končala, sem jo poslala založniku. Seveda je niso želeli izdati. Šele četrti založnik se je za izdajo odločil in ko sem dopolnila dvajset let, sem izdala prvi roman.

Se zdaj, po 28 izdanih romanih,
založniki za vas borijo?

Nedavno sem na enem izmed knjižnih sejmov srečala založnika, ki je moj roman pri sedemnajstih letih zavrnil, sedaj pa se je trudil, da bi pri njem izdala roman. Zavrnila sem ga, saj že imam založnika. Toda osebno zadovoljstvo je bilo veliko. (Smeh.) Podobno zadovoljstvo doživim tudi, ko me kdo vpraša, kdaj bom napisala »resno« knjigo in nehala pisati za mlade. Takrat jim z užitkom povem, da so moja dela prevedena v več kot 30 jezikov in da se po njih snemajo filmi in nadaljevanke. Otrok pač ni za podcenjevati.

Prav to, da otrok ne podcenjujete, se kaže v vaših romanih, saj zgodb ne olepšujete in se ne trudite, da bi bralce obvarovali pred nesrečnimi dogodki. To se še posebej kaže v zadnjem romanu Predor, ki se dogaja med drugo svetovno vojno. Zakaj ste se odločili pisati o njej?

Prvi navdih za roman so bile sanje o otrocih, ki se skrivajo v podzemnih rovih. Idejo sem si zapisala in jo začela razvijati naprej. Iskala sem po zgodovini in ugotovila, da so se otroci med drugo vojno v Londonu skrivali na peronih podzemne železnice, torej v tunelih pod zemljo. To je sovpadalo z mojimi sanjami in odločila sem se, da bom od tu dalje gradila roman. Odpravila sem se v London, se lotila raziskovanja in začela pisati.

Se pri vas vsak proces pisanja
začne s sanjami?

Ne, to je res izjema. Morda se je doslej to zgodilo le enkrat, a sanj nisem razvijala. Tokrat so se me otroci v tunelu tako močno dotaknili, da sem morala napisati roman.

Kaj ste raziskovali v Londonu?

V London sem se odpravila mesec dni pred začetkom pandemije. Obiskala sem vse muzeje in druge kraje, povezane z drugo svetovno vojno, kajti v romanu sem želela biti kar se da natančna. Mladim bralcem želim prikazati, kakšen je bil London v tem obdobju, kako so ljudje živeli in kako resnično drugačni časi so to bili. To je bil cilj raziskovanja.

Ko sem se lotil branja, sem se sprva zgrozil: spet roman o drugi svetovni vojni in to za mladino. Nam je tega res treba? Potem pa ugotovimo, da druga svetovna vojna še zdaleč ni osrednji poudarek romana in da na neki način pišete o tem, da se med vojno življenje preprosto odvija naprej.

Tako je. Moja teta je odraščala med vojno, zaljubila se je in poročila, medtem ko so padale bombe. To pomeni, da se življenje ob vojni ne ustavi, ampak teče naprej. Pogoji za življenje so seveda težki in včasih nemogoči, pa vendar to ne pomeni konca sveta, in to sem želela prikazati. Predvsem zaradi časa, v katerem smo, ko divjata dve veliki vojni. Želim pokazati, da kljub vojni življenje vztraja in na koncu vojno tudi premaga.

Kaj pa pomeni za pisateljico, če se mora preseliti ne le v misli mladostnikov, temveč tudi v preteklost? Ali to pomeni zahtevnejše pisanje?

Niti ne. Vedno mi je hecno, ko mi kolegi pisatelji pravijo, da se zaradi tehnologije njihovi liki ne morejo več zares izgubiti, da se zgodbe prehitro razrešijo... Ampak v tem je čar domišljije: vedno nam lahko zmanjka baterije in vedno se lahko roman dogaja v času, ko tehnologije ni. Zato vživljanje v čas druge svetovne vojne ni zahtevno. Pisatelji smo mojstri domišljije, samo uporabiti jo je treba. Tako se moji dve protagonistki srečata prav zato, ker aplikacija google maps ne obstaja. Iščeta namreč pot proti bolnišnici in tako se spoznata ter postaneta prijateljici.

Roman spremlja dve dekleti
iz višjega in nižjega sloja, ki se
med vojno srečata v podzemnih rovih in sta primorani sobivati kljub razrednim razlikam. A kar je najpomembneje, to je vaš prvi roman, v katerem eden izmed likov umre. Kako je ubiti lastni lik?

Bilo je grozno. Ko sem se odločila, da bo nekdo umrl, sem se na vse pretege trudila, da bi ta zaplet spremenila. Ampak dejstvo je, da se med vojno umira. In če sva že dejala, da otrok in mladostnikov ne gre podcenjevati, potem jim tudi tega dejstva ne smemo prikrivati. In to je bil zame izziv: da mladim prikažem, da se med vojno da živeti, a se določenim katastrofam ne da izogniti. Zato pa ob koncu roman končam srečno, kajti življenje gre naprej, ne glede na prepreke, ki nas čakajo na poti.

Zakaj bi morali mladi brati roman o drugi svetovni vojni in preteklosti?

Ko sem začela pisati, sem menila, da v Evropi ne bomo več priča nobeni vojni. Potem se je zgodila rusko-ukrajinska vojna in zgodovina se je na neki način začela ponavljati. V Ukrajini se otroci skrivajo na postajah podzemnih železnic, tako kot se moji junaki pred več kot sedemdesetimi leti. V tistem trenutku mi je bilo žal, da sem napisala in objavila ta roman. Toda potem sem ugotovila, da lahko mladim pomaga razumeti, kaj se dogaja v Ukrajini ali v Palestini, čeprav o trenutnem dogajanju ne govori neposredno. Že zato menim, da ga je treba prebrati.