Enega svojih prvih intervjujev sem opravil s skladateljem Jakobom Ježem. Dobila sva se v kavarni Union, ki je bila v najustvarjalnejših letih slovenskih modernistov središče estetskih razprav, idej, prepirov. Jakob se je na intervju pripravil, njegovi odgovori so bili jasni, lapidarni, čutiti je bilo, da se pogovarjam z umetnikom, ki je svoje osnovne estetske ideje dobro premislil. Podobno izdelane so bile njegove misli tudi, ko sva govorila o glasbenem šolstvu, o koncu glasbene pedagogike na Pedagoški akademiji, kjer je vrsto let predaval, o reviji Grlica, ki jo je dolgo časa urejal. V nekem trenutku je pogledal skozi okno in se nasmehnil: »Saj mi ni čisto jasno, kako sem lahko vse to počel hkrati. Pisal številne skladbe, predaval, urejal revijo, pripravljal za natis Kogojeve skladbe, imel družino, gradil hišo?« Brez grenkobe, z zanj značilno navihano hudomušnostjo je odgovoril kar sam: »Bili smo mladi.«

Jakob Jež se je v slovensko skladateljsko pokrajino 20. in 21. stoletja gotovo zarisal z zelo določnimi in samoniklimi črtami. Bil je zaprisežen iskalec novega, ki pa je vendarle cenil tudi tradicijo. Prav iskanje lastne poti med obema skrajnima možnostma je bila osnovna Ježeva skladateljska dilema, ki je budila njegovo inventivnost. Takšna posebna drža je Ježa odvrnila od akademskih poti – študij kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo je začel v razredu Marjana Kozine, kjer pa zaradi učiteljevih opazk o »hohštapleriji« klavirske skladbe, zapisane v treh sistemih, ni dolgo zdržal, zato se je vpisal na študij muzikologije, kjer se je učil od velikih klasičnih mojstrov. Morda prav iz tega izhaja Ježevo vztrajno zanikanje vnaprej danega – v številnih zborih je iskal nenavadne zveze med besedo in zvokom, glasove je pogosto obravnaval kot inštrumente, v instrumentalnih delih preizkušal sam rob zmožnosti inštrumentov, formalno se je zavezal mozaičnosti in bogastvu drobnih zvočnih okruškov, svoj navdih je iskal v naravi, v vesolju, v pradavnini, v slovenski kulturni zgodovini, blizu mu je bila dosledna ekspresivnost Kogojevih miniatur, ki jim je s svojim edicijskim delom pomagal do življenja, rad je imel ljudsko pesem, a se je ob priredbah ognil pregovornemu sentimentalizmu. Slednjega ni maral, kot tudi ne površnosti. Ko je neki kritik o njegovi glasbi najbrž s pozitivnimi nameni zapisal, da je »prikupna«, je to Jež dojel skoraj kot žalitev.

Jež navzven ni razkazoval svoje notranjosti, zadovoljil se je s skromnostjo podeželana iz Gradeža pri Turjaku, kjer si je – ne naključno – postavil hišo blizu zadnjega Kogojevega prebivališča. Toda navznoter je utripalo vse kaj drugega. Prav v premagovanju razdalj med takšnimi navideznimi paradoksi lahko prepoznamo Ježa kot glasbeno občutljivega intelektualca, ki je hkrati trmasto in najbrž nezavedno vztrajal v poziciji polljudskega, premišljenega godca. Seveda je samo takšnemu intelektualističnemu slavcu dano, da lahko ustvarja tudi glasbo za mladino, kar se je celo samemu skladatelju razkrivalo kot »najzahtevnejša zvrst«. Jakob Jež je bil velik v malem ali še drugače: njegove male forme so velike mojstrovine. Z nami bodo ostale še dolgo.