Francoski skladatelj Hector Berlioz (1803–1869) je tipičen predstavnik romantike, ki se je poleg Franza Liszta uveljavil kot mojster programske glasbe, torej glasbe, ki je navdih črpala zunaj glasbenih okvirov. V svojem razgibanem življenju je ustvaril najrazličnejša dela, med drugim je napisal pet simfonij, enajst opernih in dramskih uvertur, dva oratorija in tri opere, med katerimi je najbolj poznana opera Trojanci; pisal je tudi zborovsko glasbo, samospeve, leta 1846 pa tudi znamenito delo za okrog dvesto nastopajočih Faustovo pogubljenje, ki ga bomo nocoj ob 20. uri slišali v Cankarjevem domu (CD) v okviru 70. Ljubljana Festivala.

Operno potovanje

Faustovo pogubljenje je velikopotezna glasbena raziskava legende o Faustu, ki je hkrati edinstveno operno potovanje. Četudi ob svoji premieri med občinstvom ni bilo najbolje sprejeto, se je sloves tega dela kmalu razširil po vsej Evropi. Berlioz je sicer najprej napisal skladbo, na katero pa so se kritiki slabo odzvali, zato jo je preoblikoval v glasbeno dramsko delo. Osem prizorov je strukturiral v štiri dele, od katerih se vsak začne s tematiko upanja in konča s tematiko razočaranja. Pri tem je prepletel simfonično in operno glasbo, kar je bilo za tisti čas nenavadno, četudi se je pariško občinstvo 19. stoletja navduševalo nad operami. Berlioz je očitno imel svojevrsten pogled na inštrumentalno glasbo, zaradi česar je veljal za posebneža, pozneje pa za vizionarja, saj mu je sledilo veliko skladateljskih generacij.

Velikopotezno delo je napisano v slogu vojaške koračnice, ki so ji pridodani nežni ljubezenski napevi, ekstatične himne in pivske pesmi. Skladatelj se je naslonil na znamenito Goethejevo zgodbo o Faustu, predvsem so ga zanimali trenutki, kako služabnik princa teme Mefisto sklene pakt s Faustom v zameno za njegovo dušo. Berlioz je v svojih spominih zapisal: »Eden od najimenitnejših dogodkov v mojem življenju je bil globok vtis, ki ga je Goethejev Faust naredil name. Vdal sem se skušnjavi, da bi ga uglasbil. Partituro sem sestavil z lahkoto, ki sem jo v drugih delih izkusil zelo redko.«

Ugledni solisti

Faustovo pogubljenje je bilo v Ljubljani prvič izvedeno leta 1930 v Unionski dvorani, nocojšnja izvedba pa bo torej v Gallusovi dvorani CD. Glasbeno bo večer vodil izjemni dirigent švicarskega porekla Charles Dutoit, trenutno gostujoči šef dirigent Sanktpeterburškega filharmoničnega orkestra in maestro, ki je dirigiral praktično vsem največjim svetovnim orkestrom. Dobro ga že pozna tudi Orkester Slovenske filharmonije, ki bo nocoj poskrbel za inštrumentalni del, kajti v Ljubljani sodelujejo že četrtič.

Vokalni korpus bodo tvorili štirje naši zbori – Zbor Slovenske filharmonije, Komorni zbor Ave, Komorni zbor Megaron in Mladinski zbor Glasbene matice Ljubljana, za koncert jih je pripravila dirigentka Jerica Bukovec. Največ pozornosti pa bodo verjetno poželi štirje ugledni operni solisti iz tujine. Vlogo Marjetice bo interpretirala francoska mezzosopranistka Sophie Koch, Fausta bo upodobil ameriški tenorist Charles Workman, vlogo Mefista bo odpel kanadski basbaritonist John Relyea, stalni gost svetovnih opernih hiš, študent Brander pa bo angleški basbaritonist Ashley Riches, nekdanji BBC-jev umetnik nove generacije.

Ob prihodu v Ljubljano je maestro o veličastni skladbi Faustovo pogubljenje povedal, da je ne odlikuje zgolj zgodba, temveč tudi izjemna glasba. Ocenjuje, da je delo izvedbeno zelo težavno, ker so vloge solistov glasbeno sila raznolike, ravno tako sta pestra dogajanje na odru in dinamika zborov. Pravi še, da gre za mešanico simfonične in operne glasbe, opere in oratorija, skratka za glasbeno tragedijo z zelo dinamičnimi glasbenimi razsežnostmi.