79-letni soustanovitelj, basist in kreativni vodja nekdanje angleške rock zasedbe Pink Floyd s svojimi glasbenimi prvenci že od samega začetka odpira prostor za pogovor o političnem zatiranju, socialnih krivicah, kritiki kapitalizma in nenehne vojne. Nič manj ni bilo za pričakovati na njegovi poslovilni turneji This is not a drill. Njegov nedvoumni položaj na strani zatiranih in ostra družbena kritika sta prevevala vsako izvedbo pesmi – novejših in tudi tistih iz nekega drugega časa, a nič manj relevantnih. Koncert ni zgolj vokalna izkušnja, temveč gre za večplastno predstavo, podprto z vizualnimi učinki in pripovedjo o preteklosti in sedanjosti, katere režiser in scenarist je Roger Waters sam.
Oder, na štiri dele razdeljen z ogromnimi video zaslomi, je zavzemal sredino rokometnega igrišča. Že ob prvi izvedbi skladbe Comfortably numb je bilo v dvorani mogoče občutiti, da gre tokrat res za poslovilno turnejo. Dvig zaslonov s prikazi opustošenega mesta so pospremile zadnje note skladbe. Svoj glasbeni opus je nenehno prepletal s perečimi družbenimi vprašanji našega časa. Na ogromnih video zaslonih so med izvedbo skladbe The powers that be predvajali prizori policijske brutalnosti med protesti. Med prizori so utripala imena Georgea Floyda, Breonne Taylor, Ane Frank, Sofie Scholl in drugih, ki so doživeli nasilno smrt. Njihovi zločini? Barva kože, veroizpoved, aktivizem. Njihova kazen? Smrt.
Prvi del koncerta je bil kot hitri vlak, na katerem so se pesmi prelivale ena v drugo, nekatere dopolnjene s prizori Izraelske okupacije Palestine, vključno z ubijem palestinske novinarke Shireen Abu Akleh in poziv k osvoboditvi Juliana Assangea. Montaža ameriških predsednikov od Ronalda Reagana do Joea Bidena – vsi označeni kot vojni zločinci.
Bar kot koncept
Waters je ves čas vzdrževal stik z občinstvom, iz katerega so se slišali vzkliki »radi te imamo Roger«, na katere je odgovoril: »seveda, več kot očitno imam tudi jaz rad vas.« K povezanosti je brez dvoma pripomogel tudi koncept bara, ki ga je predstavil med izvajanjem skladbe The bar. Bar je prostor, v katerega lahko vstopi vsak, spije kozarec ali dva in govori z ljudmi. Prijatelji in neznanci, somišljeniki in nasprotniki. Gre za eno svežih skladb, ki jo je Waters napisal med epidemijo koronavirusa. »Danes smo vsi skupaj v baru in skrbimo drug za drugega. Svobodno lahko izražamo mnenja, brez da bi nas za ovratnik zvlekli v zapor. Tukaj smo varni,« je pospremil izvedbo. Na trenutke so navzoči v dvorani skoraj pozabili, da gre za koncert, saj je celotna izvedba funkcionirala kot performans.
Seveda ni manjkala tudi izvedba skladbe Wish you were here, ena najbolj popularnih pesmi nekdanje skupine. A Roger je priložnost izkoristil za zgodbo o samem začetku, »času pred bandom«, kot je povedal sam. Za pripoved o tem, kako sta s Rogerjem Keithom »Syd« Barretom, prvim vodilnim pevcem skupine, nekoč davno z vlakom odšla na koncert. Na poti domov sta se dogovorila, da bosta ustanovila svojo skupino. Skoraj tri ure dolgo predstavo je zaključil s povratkom v konceptualni bar. S tresočimi rokami je v kozarce natočil žganje in se zahvalil občinstvu, svoji skupini in vsem delavcem, ki so sodelovali pri pripravi in izvedbi koncerta. Waters in skupina so z odra odšli med prepevanjem in v stiku z občinstvom ostali do zadnjega trenutka, tudi po tem, ko je padla zavesa in ugasnile luči.
