Skladatelj Gustav Mahler je svojo Drugo simfonijo v c-molu, znano tudi kot Vstajenje, pisal kar sedem let, med letoma 1887 in 1894. Orkestri jo izvajajo med 85 in 95 minut, odvisno od pavze med stavkoma, napisal pa jo je za sopran, alt, zbor in orkester. Pri izvedbi Vstajenja, ki so ga v Slovenski filharmoniji programsko izbrali za odprtje nove koncertne sezone 23/24, bodo sodelovali združena Orkester in Zbor Slovenske filharmonije, pridružil se bo še Mešani pevski zbor Glasbene matice, solistki bosta sopranistka Darija Auguštan in mezzosopranistka Nuška Drašček. Koncertu, ki bo v okviru abonmaja SMS 1 izveden v četrtek in petek v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, bi moral dirigirati maestro Charles Dutoit, pa je zaradi bolezni sodelovanje moral odpovedati, nadomestil ga bo mladi dirigent Kahi Solomnišvili.
Poklon smrti
Mahler je kmalu po neuspehu svoje Prve simfonije, imenovane tudi Titan, napisal skladbo Totenfeier (Praznik smrti). Skladba je nastala kot posmrtna hvalnica sodobnemu junaku, opevanemu v Prvi simfoniji. Mahler jo je najprej pokazal slavnemu dirigentu Hansu von Bülowu, ki pa ga je odpravil, da je v primeri z njegovo skladbo Wagnerjev Tristan kot Haydnova simfonija. Mahlerja kritika ni ustavila, odločil se je, da napiše simfonijo.
Po mračnem uvodnem Allegru, ki mu po skladateljevih navodilih sledi vsaj petminutna pavza, sta 2. in 3. stavek nastala kot medigri (Andante je sentimentalen spomin na mladost, Scherzo pa je temu protipol); tu je Mahler uporabil glasbo iz svoje skladbe Anton Padovanski pridiga ribam iz svojega cikla Dečkov čudežni rog, v katerem je uglasbil vrsto pesmic iz Brentanove zbirke nemške ljudske in ponarodele poezije. V zadnjem stavku pa je skladatelj stopnjeval zvočno intenziteto, saj je hotel v glasbo preliti grozo smrti in trenutke poslednje sodbe, podobno kot Beethoven v Deveti simfoniji, zato je za še bolj veličastno sliko vključil zbor in solistki vokalistki.
Glasba s poezijo
Za besedilo je Mahler uporabil prvi kitici Klopstockove ode, dodal lastni verz in nato skiciral pesniško podlago za vokalno in simfonično zadnjo sliko simfonije. Šele po skiciranju monumentalnega finala je zaslišal neuravnoteženost med elementi, zlasti pri preostrem prehodu med scherzom in zadnjim stavkom, zato je mednju vrinil kratek stavek kot nekakšen uvod v finale. Pri tem je uporabil svojo pesem Urlicht. Po tem posegu je Mahler nato dokaj hitro orkestriral zadnji stavek in julija 1894 na počitnicah ob Vrbskem jezeru prijateljem že naznanil obstoj svoje Druge simfonije.
Po sedmih dolgih letih, jeseni 1892, je nato partiture prinesel pred gledališki orkester v Hamburg in že na prvi vaji v partituro vnesel še kar nekaj sprememb. Hermann Behn je kmalu za tem simfonične stavke priredil za klavir štiriročno, kar je botrovalo, da se je z delom seznanila tudi širša glasbena javnost. Richard Strauss pa je bil potem tisti, ki je imel zasluge, da se je prve tri inštrumentalne stavke leta 1895 predstavilo berlinskemu občinstvu, še istega leta pa je simfonija zazvenela v celoti. Obakrat je dirigiral kar Mahler sam. Je pa simfonijo doletela podobna usoda kot mnoga druga glasbena dela – občinstvo je bilo navdušeno, kritiki pa so jo raztrgali. Čas je vendarle pokazal, da je Mahlerjeva Druga simfonija ena najlepših glasbenih stvaritev tedanjega časa.
