Inštrumentalist in skladatelj Tobija Hudnik trenutno živi in deluje v Berlinu, ujeli smo ga te dni ob njegovem rezidenčnem koncertu v Kino Šiška v Ljubljani. Koncert je sodil v cikel Re_humanizacija, ki ga v koprodukciji s Kinom Šiška organizira Inštitut.abeceda. Pri inštitutu je Hudnik to leto tudi rezidenčni umetnik programa FORUM II.. Ob očetu violončelistu in materi pianistki »se je doma vedno pelo in igralo«, kot pravi, zato je imel možnost poprijeti za marsikateri inštrument. Pri štirih letih se je učil violine, vmes igral klavir, nato se je navdušil nad električno kitaro, odšel v uk klasične kitare, zatem pa pristal na oddelku za jazz ljubljanskega konservatorija. Vajen širokega zornega pogleda na glasbo je kmalu začel tudi skladati ter glasbo povezovati z drugimi mediji. Danes je vodja studia unidad.salgan za improvizirano in sodobno glasbo, ki deluje v Berlinu.

Kaj v vaši sicer še mladi karieri štejete za prestop med profesionalce?

To je bila zagotovo priložnost, da sem pred tremi leti lahko sodeloval v programu Mladi Raziskovalci III. pri inštitutu.abeceda. Sestavil sem ansambel equilibrium as insta_bility, z njim med drugim nastopil na ljubljanskem in cerkniškem jazz festivalu, ter na koncu izdal še ploščo. Ta izkušnja mi je zelo spremenila pogled na življenje in mojo umetniško vizijo. Tisto leto se je začela tudi korona in večina študentov ni imela priložnosti ustvarjati, igrati, jaz pa sem lahko intenzivno delal več tednov, mesecev. Imel sem odličnega mentorja Dréja A. Hočevarja, imel sem priložnost premisliti, kaj je moja profesionalna poklicanost. Upam si trditi, da so šle stvari od takrat naprej na bolje - seveda z mojim trudom in vložkom vseh, ki me obdajajo, kajti v svojih projektih nikoli nisem sam. Nedavno sem spet sodeloval z inštitutom v ciklu Re_humanizacija, ki se je izkazal za zelo poseben projekt, kajti mentor je bil intermedijski umetnik Marko Košnik, s katerim sva nekaj dni intenzivno delala. Na cikel sem se prijavil prek javnega poziva, ansambel, ki je bil izvajalsko na zelo visokem nivoju, pa so mi sestavili organizatorji. Na visokem nivoju je bila tudi sama produkcija.

Za rezidenco ste si izbrali tematiko Obračanja. O čem vse ste razmišljali?

Pred pol leta sem obiskal Rim, stali smo v neki cerkvi, opazovali freske iz renesanse, kipe iz obdobja rimskega imperija, posege iz modernega časa – in ko vidiš to časovno in prostorsko razbremenjenost človeških dejanj, te presune. Na sprehodu skozi Rim se lahko ves čas obračaš in opazuješ plast na plasti, in kulturo uvidiš na drugačen način. Če bi človek v svojem življenju naredil samo en veličasten mozaik, bi bilo to že kar v redu. Čas spremeni mnoge stvari, na videz nepomembne v bistvene in takšne, ki so nekoč zgledale ključne v povsem pozabljene. Zanima me tudi obrnitev od nečesa, kar ni popolno, k temu, kar je; obrnitev od neznanja k znanju. Veliko stvari se ni spremenilo: hiša je še vedno zgrajena kamen na kamnu, in po dva tisoč letih stavba stoji ali pa ne stoji – tu ni veliko eksperimentiranja. Zato imam zelo rad pogovore z arhitekti, predvsem o pogledu na umetnost, ker imajo povezavo z nečim zelo praktičnim. Podobna obračanja opažam tudi ob preučevanju mojega arhiva. Velikokrat se zgodi, da prepoznaš potencialnost skladbe šele, ko preteče nekaj časa. Arhiv je pomemben tudi za prepoznavanje, opazovanje in dokazovanje določenih življenjskih ter skladateljskih vzorcev. Prepoznaš recimo lahko, kaj se v tvojem delu ponavlja. In mogoče lahko iz tega še kaj narediš. V zadnjih letih se mi je nabralo kar nekaj materiala.

Tako arhitekti kot skladatelji gradite, vi gradite skladbe. V vaši glasbi so melodije, je pa tudi cviljenje, tolčenje, bobnanje, so elektronski zvoki...

Še vedno sem na poti osebnih spoznanj, odločitev, ukvarjam se z mnogimi vprašanji. Bistvena sprememba je, da imam na določena vprašanja zdaj celo že odgovore. Začenjam razumeti mojstrstvo, ki pomeni razpolagati s številnimi odgovori na določeno vprašanje. Mojster na inštrumentu bo velikokrat tudi mojster v kuhinji, in bo tudi dober prijatelj. Inštrument moraš vadit, da se izmojstriš, pri tem je pomembna disciplina, še bolj pa predanost, ki preide v ljubezen do glasbe, sočloveka, do zvoka. Prek dela tako v arhitekturi kot v glasbi spontano nastajajo kompleksne kode, v katerih je kodiran posameznik, kultura. Sčasoma te kode prepoznavaš, začutiš recimo, kakšno življenje je živel nekdo, ki je nekaj ustvaril. Struktura naenkrat ni več samo struktura, ampak je živa struktura, odsev človeške narave.

Moj kompozicijski proces je torej še vedno v nastajanju, razvija se s časom, glavna smernica pa je vizija – zvočna, glasbena... Grem za vizijo. Med delom se učim slutiti, v katero smer se mora skladba razviti. Najprej se torej izjasnim, kaj me žene in na katero področje, nato konsolidiram premise vizije, in šele na koncu procesa dobim pravi vpogled v celotno kompozicijo, pa tudi v napake, h katerim se potem vračam in gradim znova, če je potrebno. Pri tem je vedno koristen mentor, ki mi med procesom ustvarjanja zastavlja tudi neprijetna vprašanja, denimo ali je to res tisto, k čemur stremim. Dobri mentorji vedo že vnaprej, da me bo nekaj peljalo v napačno smer. Ostala vprašanja pa so zelo logistična – pisanje not, risanje, tudi zaplešem lahko, a le če je to del vizije (smeh). Včasih ima človek željo, da bi spisal veličastno delo, katero bi mu vsi zavidali. A se je treba ustaviti, kajti to ni nujno tisto, k čemur delo kliče.

Koliko priložnosti imate mladi
glasbeniki v Berlinu?

Ob tem se vprašam tudi, kako pomembne so priložnosti za realizacijo vizije? Kaj lahko naredimo, da se bo dalo delati in ustvarjati tudi brez zasebnih fundacij, kapitala? Koliko odgovornosti za posameznika, tudi umetnika, bi morala prevzeti neka višja družbena struktura? Na to gledam zelo osebno in se pri tem sprašujem, ali bi se moja vizija realizirala, če ne bi imel teh priložnosti. Verjetno ja, a zagotovo ne na tak način. Priložnosti so pomagale, pomagalo pa je tudi to, da ima človek pogum oditi na pot iskanja. Kulturna razlika med Slovenijo in Nemčijo, posebej Berlinom, je zelo velika, toda ljudje se tudi tam na podoben način in zaradi podobnih razlogov veselijo in pritožujejo. Kulturne razlike ne morejo zabrisati nekaterih karakternih podobnosti. Po padcu zidu se je v Berlin stekalo ogromno denarja iz celotne Nemčije, predvsem Bavarske - za prenovo, za kulturno, politično življenje, za start-upe. To se zelo pozna na dveh ravneh: zdaj ima Nemčija kar malce v nosu svojo prestolnico, saj so ji dali veliko denarja in dobili malo, druga težava pa je bila v tem, da ko denar kar pride, velikokrat ljudje ne znajo z njim upravljati. In tako je tudi veliko tega denarja kar izginilo, in to je pravi berlinski fenomen.

Študij na Jazz inštitutu v Berlinu ste ravnokar zaključili. Kje se vidite naprej?

Še kakšni dve leti bom ostal v Berlinu, da v miru končam delo, ki smo ga začeli z različnimi mentorji in ansambli, potem pa naprej... Berlin zagotovo ni moja zadnja postaja.