The Velvet Underground (VU) so v pop glasbi vzpostavili institut kultnega, ki je pozneje, sploh v alternativni glasbi, postal blagovna znamka, če ne kar žanr zase, na današnji dan, 11. decembra 1965, pa so prvič javno nastopili. Zgodilo se je na srednji šoli v mestu Summit v New Jerseyju. Nikakor ni šlo za zmagoslavni nastop. S tremi skladbami jim je uspelo izprazniti dvorano. Petnajstletniki, ki so se kot glavnih nastopajočih nadejali garažne zasedbe The Myddle Class, so bili zgroženi tako nad pojavnostjo kot hrupom, ki ga je v črno odeta četverica iz 30 kilometrov oddaljenega New Yorka ponudila. Ime so si dali po knjigi, ki je opisovala deviantne spolne prakse. In že na videz so bili čudni.
Na bobnih je bila androgina Maureene Tucker, ki je za bobni stala in ne sedela, kot je za bobnarje običajno. Prav tako ni uporabljala činel, ampak samo osnovne bobne, na katere je udrihala povsem po svoje, že to, da je imela zasedba na bobnih osebo ženskega spola, pa je bil za tiste čase podobno nenavaden prizor, kot je bilo tedaj težko videti temnopoltega igralca hokeja na ledu. Posebnost je bil tudi John Cale, violinist iz Walesa, ki je na violini izvajal škripajoče disharmonične tone, medtem ko sta po kitarah udrihala študenta književnosti Sterling Morrison in Lou Reed. Skladbe, ki so jih srednješolcem ponudili, so bile Waiting for a Man, Heroin ter Venus in Furs. Prvi dve sta se posvečali zloglasnemu opiatu, tretja pa sadomazohistični spolni praksi.
Prototip artrocka
VU so izvajali hrup, kakršnega v pop glasbi ni bilo. Po pričevanju tistih, ki so jih konec 60. let doživeli v živo, je zasedba na odru delovala izenačeno, ne da bi kdo posebej izstopal, torej daleč od vtisa, da je bil Lou Reed kot v vseh pogledih gonilna sila zasedbe prevladujoč: »Ko si jih poslušal, nisi mogel enostavno ugotoviti, kdo povzroča kateri zvok,« je povedal Jonathan Richman, ameriški protopunker, eden od domnevnih 30.000 kupcev prve plošče, ki je pozneje ustanovil zasedbo The Moderen Lovers in v zakladnico pop glasbe prispeval uspešnico Roadrunner. Njegovo skladbo Pablo Picasso je leta 2003 priredil tudi David Bowie.
Začetki zasedbe The Velvet Underground dejansko segajo v konec leta 1964, ko se je Lou Reed po koncu študija kot najeti komponist zaposlil pri založbi Pickwick Records, kjer je kot studijski glasbenik priložnostno služil tudi violinist Cale. Ta v New York ni prišel študirat katere koli glasbe, ampak avantgardno, s čimer se je umestil v umetniško združbo oziroma gibanje Fluxus, s katerim je bila med drugim povezana tudi Yoko Ono. Reed in Cale sta se prvič združila pri skladbi Ostrich, ki je bila posneta konec leta 1964 in je izšla pod imenom The Primitives. Šlo je za dva različna človeka in vzgiba. Cale je prispeval zvoke in ideje, ki so bili na sledi avantgardne glasbe in si po legendi, ki kroži, niti ni prizadeval postati popularen osebek. To se ne bi moglo reči za Louja Reeda, ki je bil obenem izrazit privrženec »doo-woop« glasbe in melodike, torej pop skladb, ki so jih izvajale veččlanske vokalne zasedbe, kakršna so bili med drugim tudi The Platters, če omenimo zgolj njih kot najbolj znane.
In menda je za Reeda tudi v nadaljevanju kariere, potem ko se je razšel z Velveti, kot osnovni kriterij pri izbiri spremljevalnih glasbenikov ostal odgovor na vprašanje, ali ima kandidat rad »doo-woop«. Če je bil odgovor pritrdilen, je človek prestal prvi preizkus. The Velvet Underground so združili lepe pop melodije, mračnjaška besedila o mejnih stanjih, vzgibih in osebah, klasični rokenrol in avantgardo. Na tak način so se domislili prototipa artrocka, kajti velja se spomniti, da so leta 1965 tudi The Beatles bili še pri skladbah, kot je Yesterday ali I Feel Fine, ploščo Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band pa so izdali leta 1967, torej istega leta kot VU svojo prvo ploščo.
Brez vrha lestvic
Tudi osnovno zaslombo so VU dobili iz umetniške scene, konkretno od Andyja Warhola, ki je bil tedaj na pragu štiridesetih in je po uspešni karieri reklamnega risarja, specializiranega za upodabljanje čevljev, v začetku 60. let postal priznani konceptualni umetnik. Warhol je že pred Velveti poskusil imeti glasbeno skupino The Druds, a ni trajala dolgo, ker se je vpoklicanim glasbenikom zdela nesmiselna. Z The Velvet Underground je dobil, kar je iskal. Postal je njihov menedžer, oni pa del njegovega multiumetniškega kolektiva, ki je pod imenom Factory deloval v šestem nadstropju stavbe na Manhattnu.
Na Warholovo pobudo so VU prvo ploščo posneli s Christo Päffgen ali Nico, nemško manekenko in igralko, ki je bila prav tako del združbe v Factoryju, nad čimer sami niso bili posebno navdušeni, a so vseeno privolili v sodelovanje. Leta 1967 je tako izšla plošča, ki je obče znana tudi po Warholovi rumeni banani na naslovnici. Nico je zapela tri skladbe, Femme Fatale, All Tomorows Parties in I'll Be Your Mirror, ki so bile ob Sunday Morning, ki jo je odpel Reed, največje uspešnice, čeravno v tistem času nobena od skladb ni dosegla vrha lestvic oziroma postala uspešnica na način, kot so bile skladbe The Beatles in drugih pop prvakov.
Enako velja za skladbe z drugih štirih albumov, ki so jih The Velvet Underground posneli do leta 1973, čeravno zadnjega Squeeze večina niti ne šteje več v opus zasedbe, saj ni bilo zraven nikogar več od prve postave, vključno z Loujem Reedom. Na zadnji plošči je na primer bobnal Ian Paice iz Deep Purple. Nobeden od albumov se ni uvrstil pod 160. mesto, vseeno pa The Velvet Underground spadajo vsaj med sekundarno, če ne osnovno rokersko izobrazbo z naborom alter zimzelenih: Oh! Sweet Nuthin', Pale Blue Eyes, Sweet Jane, Beginning to See The Light ... Sploh jim je cena zrasla s pojavom punka, ki je v njihovem minimalizmu prepoznal način in pot, kako je mogoče glasbo ustvarjati na skrajno preprost način, če le imaš idejo in energijo za njo.
