Bolj lirično pobarvan, tipični belcanto glas, kakršnega so si v svojih operah želeli slišati predvsem Rossini, Bellini in Donizetti, se je vedno zdel bolj stvar opernih sladokuscev, ki znajo ceniti tehnično prefinjenost in virtuoznost melodičnega okrasja. Toda prav Juan Diego Flórez, ki je tokrat že drugič nastopil v okviru Ljubljana Festivala, je dokazal, da je mogoče z belkantistično kantileno in višinskimi vragolijami seči tudi širše, pri čemer pa ni nikoli navduševal samo s tehnično briljanco ali neprekosljivo virtuoznostjo, temveč tudi z izrazno vživetostjo in poglobljenostjo.
Nič drugače ni bilo tudi tokrat. Glas Flóreza se logično malenkostno spreminja, temni, postaja močnejši, kar so vse pričakovane spremembe povezane z leti in operno-pevskim stažem, kar pomeni predvsem, da Flórez širi svoj repertoar, da vanj previdno in pretehtano vključuje tudi kako bolj dramatično vlogo, predvsem zgodnjega Verdija in francosko romantično opero. Toda to še ne pomeni, da je takšno delno »prestopanje« v nove tenoristične vloge kako oslabilo pevčevo osnovno belkantistično izvajanje. Še več, zdi se skoraj nenavadno, kako zna Flórez negovati svoj glasovni organ, ki ni v primerjavi z zadnjim ljubljanskim nastopom izgubil ne zvočne lepote, ne prožnosti in tudi ne višine. Flórez ostaja v glasovno-tehničnem smislu še vedno tako rekoč popoln. Barva njegovega glasu je žametno mehka, a dovolj zvonko prodorna, da sega daleč izven orkestrske školjke, pri čemer mu ni treba tona forsirati, zven v posameznih legah pa ostaja sorazmerno nenavadno izenačen. Obenem je njegov glas še vedno dovolj okreten in pripravljen na najrazličnejša dinamična barvanja. Prav tu pa je iskati osrednjo Flórezovo kvaliteto. Ni namreč mogoče trditi samo, da mu je narava dala izjemen glas, da se je priučil izjemne tehnike, temveč zna obe danosti venomer izkoristiti za občuteno podajanje. Flórez tako svoj glas ves čas prilagaja – zna biti junaško odprt, nežno zastrt, tudi otožno strt, z barvnimi niansami nagnjen h komičnemu ali celo radoživo prešernemu, kakor pač zahteva operna situacija. Pri tem zna napenjati tudi lok, ki je šel tokrat od arij iz belkantističnih oper, kjer je dajal prvenstvo lepoti in gibljivosti, k francoskemu in Verdijevemu repertoarju, kjer je glas že razpiral bolj poetsko-melodičnemu in dramatičnemu.
Flórez je tudi simpatična odrska figura in se občinstvu razdaja – kot pred leti tudi tokrat na identičen način in z identičnimi bisi. Toda tudi ko zdrkne v bližino popularnega, ostaja njegova vokalna inteligenca, združena z inerpretacijsko vživetostjo, izjemna. Kot pred leti je tudi tokrat v podporo pevcu Simfonike RTV Slovenija vodila Oksana Liniv. Tudi tokrat je prečistila igro orkestrskega sestava, ki je le redkokdaj prestopal v zvočno prebohotno, sicer pa nanizal tudi nekaj izjemnih trenutkov, med katerimi gre gotovo izpostaviti solistična violončela ob začetku uverture k Rossinijevi operi Viljem Tell. Sicer pa se je dirigentka dokazala tudi kot vešča operna spremljevalka in je bila kos Flórezovi agogični prilagodljivosti, mestoma pa ji je uspelo umakniti tudi zvočnost orkestra, da je lahko pevčev glas še bolj jasno izstopil. Nisem ljubitelj podobnih koncertnih arij, a Flóreza se je poslušalo brez zadrege in pomislekov.
GLASBA
Ljubljana Festival
Juan Diego Flórez (tenor),
Oksana Liniv (dirigentka)
Simfonični orkester RTV Slovenija
Cankarjev dom, Ljubljana
5/5
