V ljubljanskih poletnih festivalskih dneh smo navajeni, da pred nami v vsem svojem sijaju zasijejo številni tuji glasbeni zvezdniki – pevci, dirigenti, solisti in seveda tudi orkestri. Prav zato se zdi, da lahko redkeje med zvezde posežejo domači glasbeniki, a na zadnjem koncertu se je izkazalo, da lahko ponudi izstopajoče glasbene rezultate tudi kombinacija domačega in zvezdniškega. Tako sta v goste k Orkestru Slovenske filharmonije prišla izstopajoči dirigent Vasilij Petrenko in s številnimi nagradami ovenčani pianist Simon Trpčeski, oba sicer stara znanca ljubljanskega občinstva. Toda bolj kot njuno ponovno gostovanje se zdi pomembna kombinacija z domačimi orkestrskimi silami.

Kar se kombinatorike tiče, se sicer zdi, da je v prvem delu programa, izvedbi Drugega klavirskega koncerta Rahmaninova, škripala prav slednja. Prevladoval je namreč občutek, da Trpčeski s svojim osebnim pianističnim ustrojem niti ni prava izbira za tipični romantični virtuozni koncert. Na najbolj zunanji ravni se je to kazalo v njegovem šibkem tonu, ki je le redko pokukal izza orkestra, ki je bil najbrž prav zaradi tega v godalih potanjšan. Toda takšna zvočna zastrtost ni tehnični problem Trpčeskega, temveč očitno njegova osnovna glasbeniška nota, ki išče subtilnosti, mehka zabarvanja, drobne artikulacijske poudarke, bolj bleda pa je v velikih bombastičnih izjavah, ki jih sicer v Rahmaninovu ne manjka. Tako ne preseneča, da je Trpčeski​ dosegel vrhunec v lirični poglobljenosti drugega stavka, kjer je našel izjemnega, celo enakopravnega partnerja v orkestru, ki je spremljavo tokrat vzel bistveno bolj zares in polnokrvno, kot smo navajeni, robna stavka pa sta bila vendarle premalo izrazita in formalno akvarelistična. Toda z dodano Chopinovo Mazurko se je Trpčeski dokazal kot izjemen skladateljev sogovornik – številni pretanjeni detajli, skoraj šepetajoče pridušen ton, neodvisno vodenje glasov in splošna pritajena atmosfera so razkrili velikega glasbenika. Žal je pred tem nastopil v »napačnem« koncertu.

Skorajda brez glasbeniških napak pa se je zdelo nadaljevanje s Šostakovičevo Deseto simfonijo. Izjemna kvaliteta Petrenka, ki se je sicer že proslavil s svojimi posnetki vseh Šostakovičevih simfonij, je v tem, da je skozi celotno simfonijo ves čas napenjal glasbeniški lok, v katerem so bili vsa pohitevanja, sprostitve, bombastični vrhunci in meditativne izmiritve smiselno vpeti v enotno »zgodbo«. Nikoli niso ti glasbeniški vzgibi opozarjali sami nase, temveč so bili spretno funkcionalizirani v izris forme v velikem. Izjemen met Petrenka je, da so mu filharmoniki sledili brez rezerv v vsa brezna in brzice. Prav tako kot je bilo osupljivo napenjanje dramaturškega loka in kontrastov v prvem stavku, je bila nepresahljiva energija demonskega scherza, nadaljevanje pa je v ospredje potisnilo tudi orkestrske soliste.

Na Ljubljana Festivalu smo se naužili številnih tujih zvezd, toda pravi pomen za domačo kulturo imajo lahko predvsem koncerti, v katerih se takšna mednarodna presežnost združi z domačimi močmi in dokaže, da razdalja med evropskimi prestolnicami le ni tako usodno dolga. Gotovo so v tem pogledu energija, znanje in občutljivost Petrenka povzročili igranje na povsem novih obratih, toda morda je takšna odlika domačega orkestra, ki tokrat ni zvenel bistveno drugače kot številna gostujoča imena, tudi posledica domačih premikov – v zadnjih letih boljših dirigentskih imen in tudi spopadanja z zahtevnejšo sodobno simfonično tvarino.