Jure Robežnik, danes preminuli pianist, skladatelj, aranžer in glasbeni producent je kot letnik 1933 pripadal generaciji zaposlenih v industriji zabave, ki je podobno kot George Martin, producent The Beatles, v službo še hodila v obleki in kravati, opravka je imela pa že s hipiji. Resda ne docela.
Njegovega letnika so tudi Yoko Ono, Nina Simone, Quincy Jones, Willie Nelson kot James Brown, a v šestdesetih, ko je Robežnik nastopil mesto glasbenega producenta na radiu Slovenija, je na slovenski oziroma jugoslovanski glasbeni sceni še izrazito prevladovala popevka.
Pri nastajanju teh je bil Robežnik prisoten neposredno v studiu, kjer je sedel ob snemalnih mojstrih, organiziral, nadzoroval in vodil snemanja. Obenem je bil ob Mariju Rijavcu, leta 2006 umrlem skadatelju, dirigentu in aranžerju glavni selektor pevcev, ki jih je tedaj republiška RTV hiša pošiljala po jugoslovanskih festivalih. Ti so bili vsi po vrsti tekmovalnega značaja in uvrstitve niso bile nepomembne, zato se je, kot je na teh straneh tudi povedal v aprilskem intervjuju, pevce in tipe skladb, ki so jih peli, izbiralo s premislekom, kam se pošilja kaj in koga.
Vedelo se je, da je za zmago slovenskega pevca manj možnosti na zagrebškem kot pa na opatijskem festivalu, saj je bil zagrebški izrazito hrvaški, opatijski pa bolj odprt. Pa vendar so slovenski izvajalci v Opatiji odnesli vsega tri zmage. Leta 1958 Marjana Deržaj s skladbo Jožeta Privška na besedilo Aleksandra Skaleta Vozi me vlak, leta 1967 Elda Viler s skladbo Na deževen dan, katere avtor je bil prav Robežnik na besedilo Elze Budau in pa leta 1975 ko sta Tadej Hrušovar in Dušan Velkaverh zmagala s skladbo Dan ljubezni v izvedbi Pepel in kri.
Robežnik, je bil neke vrste slovenski popevkarski selektor, kot iskalec talentov. Skrbel je za mrežo avdicij, ki so se dogajale po vseh Sloveniji in na katerih se je iskalo mlade talente. »Spomnim se avdicije v Mariboru, na kateri se je pojavila Alenka Pinterič oziroma se ni pojavila. Kajti ko smo že končali, je nekdo dejal, da je na hodniku še neko dekle s kitaro. Ni hotela priti noter, zato je nastopila na hodniku. Avdicije so bile torej načrtne. Tako smo dobili Ireno Kohont, Tatjano Gros in številne druge,« je še spomladi obujal spomine na čase, ko je bila RTV Slovenija osrednji generator zabavne glasbe pri nas.
Kasneje ko je postal vodilni na Založbi kaset in plošč RTV Slovenija, je med drugim sodeloval pri nastanku prvih posnetkov in plošče od leta 2008 prav tako pokojnega Šabana Bajramovića, do danes nespornega kralja balkanske romske glasbe. Kar je bil na teh prostorih prvi primer etna na sodoben način, torej etno glasbe, ki se je tržila tudi med rockerskim oziroma pop občinstvom.
Jureta Robežnika je bilo težko slišati, da bi opravljal ali se javno izražal grobo. Nasprotno. Bil je človek manir, mehkih a nikakor ohlapnih misli, nenazadnje centraš iz Vegove, kar je rad poudaril, obenem pa lojalen sodelavec, tesno povezan predvsem z Mojmirjem Sepetom, v katerega ansamblu je igral. A če so besedila nemalo katere skladbe iz zapuščine slovenske zabavne glasbe lahko tudi nespretna, v primeru skladb Jureta Robežnika temu izrazito in nikdar ni bilo tako. Orion, Na vrhu nebotičnika, Pegasto dekle, Lastovka, Ptica vrh Triglava, Presenečenja, Maja z biseri, Ljubljančanke, Mlade oči, če omenimo nekatere, so vse po vrsti skladbe, v katerih se nikjer ne zgodi rima zaradi rime. Skladbe v katerih je besedilo jasno, nevsiljivo in pitno. Bržkone zato, ker je bil Robežnik po osnovni izobrazbi germanist, seznanjen s teorijo in prakso tvorjenja besed in je zmogel na najprimernejši način komunicirati s pisci besedil. Sploh z Gregorjem Strnišo, ki je bil z Robežnikom in njegovo soprogo, ob katerih je živel do konca svojih dni, sošolec iz filozofske fakultete. Robežnik, ki je pred tem že delal na radiu, je Strnišo oziroma Grišo, kot ga je imenoval sam, dejansko nagovoril, da je začel pisati besedila in postal najbolj kulten pisec besedil slovenske popevke, vpleten v skladbe kot Zemlja pleše, Ko boš prišel, vedno prinesi mi rože, Bele ladje, Leti lastovka in pa seveda Orion ter Na vrhu nebotičnika alias Mala terasa, remek deli Jureta Robežnika.
Njemu najljubša skladba je bila Orion, pa vendar je Na vrhu nebotičnika tista, ki jo pojejo tudi navijači Olimpije oziroma tista, ki najbolj zapopada to, kako pražnje brezskbrno fotogenična zna biti Ljubljana.
