Forum nove glasbe 2024: Dediščina bo letos potekal med 23. in 30. novembrom v Slovenski filharmoniji in Cankarjevem domu. Za kuratorja so izbrali Fabia Niederja, skladatelja, ki s svojo narodnostno razcepljenostjo pooseblja evropska stičišča in prelome – prihaja iz nemške družine, mladost je preživel v italijanskem Trstu, zdaj pa glavnino časa preživlja v oddaljenih romunskih hribih. Temu primerno je tudi poliglot, ki se trudi z organizatorji festivala komunicirati celo v slovenščini.
Izbrali so ga zato, ker na neki način sega v naše slovansko oziroma slovensko območje, ki je hkrati del srednjeevropske glasbe. Njegov koncept gre v smer spopada z ljudsko glasbo na način, da vedno sooča nekaj, kar naj bi bilo avtohtono in živo, s sodobno glasbeno govorico, ki ju na poseben način sopostavlja. Izbral je skladbe, ki geografsko pravzaprav odpirajo srednjeevropski glasbeni prostor: poslušalo se bo tudi veliko glasbe iz Skandinavije, Južne Amerike, celo iz Irana.
Gre sicer za festival, ki se skozi glasbo spopada s sodobnostjo, sočasnostjo, toda kot pravi eden od umetniških vodij festivala muzikolog dr. Gregor Pompe, »nas zgodovina uči, da lahko postane fetišiziranje prihodnosti včasih sporno, za kulturo celo usodno. Doslej smo skušali smelo gledati v prihodnost, tokrat pa smo se odločili za bolj premišljeno opazovanje, ki bi ga lahko razumeli tudi kot problematiziranje 'napredka'.« Festival bodo vseeno zaznamovala tudi nova dela, med drugim krstna izvedba naročenega dela slovenskega skladatelja Mateja Bonina ter praizvedbi del tujih skladateljev Stefana Pierinija in Michaela Finnissyja.
Velikana devetdesetletnika
Festival se začenja 23. novembra, v okviru spremljevalnih dogodkov pa se je prvi koncert že zgodil 11. novembra, ko so se v Cankarjevem domu na koncertu poklonili našim skladateljem jubilantom Lojzetu Lebiču, Vinku Globokarju, Urošu Rojku in Boru Turelu. Poklon Lebiču in Globokarju se bo zgodil še enkrat, na zadnjem koncertu festivala. »Oba velikana letos praznujeta devetdeset let,« pravi Pompe. »Sta predstavnika tradicije, na kateri bo v prihodnje zidal tudi naš festival. Glasba obeh se zdi na prvi pogled zelo raznolika, eden je zelo zavezan Sloveniji, domači grudi, drugi je bil svetovljan, pa vendar bi rekel, da sta si veliko bolj podobna, kot se nam zdi. Oba segata nekam onkraj. Globokar vedno išče motivacijo zunaj glasbe, Lebič pa išče poti onkraj, v neko mistično pradavnino, na koncu koncev pa se oba vračata, eden v Prevalje, drugi v Žužemberk.«
Zelo pomemben del festivala bo mednarodni simpozij, ki ga pripravljajo skupaj z oddelkom za muzikologijo Filozofske fakultete ter SAZU, prihod je potrdilo 25 predavateljev z različnih koncev Evrope. Skoraj polovica referatov se bo ukvarjala prav z glasbo Globokarja in Lebiča.
Kam jo ubira sodobna glasba
Kakšne poti danes ubira sodobna glasba, muzikolog Pompe razmišlja: »Sodobna glasba se je zelo razcepila. Tista najbolj tradicionalna, ki jo igrajo veliki orkestri, veliki ansambli, je postala veliko bolj poslušljiva, gradi na neki virtuoznosti, tako glasbeniški kot zvočni izčiščenosti, prečiščenosti. Hkrati pa gre tudi v mnoge smeri, kjer bo imela vse večji pomen digitalizacija, elektronska glasba, naredi-sam logika.«
Meni tudi, da se bo v prihodnje še bolj povezovala z drugimi umetnostnimi praksami, večmedijskimi projekti, konceptualnimi rešitvami, ki so se sicer najavljale že sredi prejšnjega stoletja, »imam pa občutek, da je vse to šele zdaj zares prišlo v glasbo. Glasba danes torej ni več samo glasba, ni čista glasba, o čemer priča tudi zmagovalni projekt beneškega bienala likovne umetnosti, kjer je zmagal projekt iz Litve, nekakšen hibrid opere.« Prepričan je še, da bo glasbo čedalje težje žanrsko opredeljevati, verjetno pa tudi dela ne bodo več fiksirana v smislu zapisa partiture, temveč bodo prevladale softverske zvočne datoteke. »Glasba bo verjetno skušala imeti socialno, družbeno vlogo, čeprav se bojim, da bo to le njena nalepka. Umetnost nosi v sebi zmeraj nekaj več.«
