Ob izvedbah skladb Vita Žuraja v Sloveniji vedno velja posebno vznemirjenje, sploh če gre za slovenske praizvedbe, kar bo v sredo doživela skladba Api-danza macabra, ki jo bo na svojem abonmajskem koncertu (SOS 4) izvedel Orkester Slovenske filharmonije. Delo so postavili ob bok skladbama enega največjih skladateljev tega trenutka Helmuta Lachenmanna ter prodorne skladateljice Carole Bauckholt.
Ob boku odličnih
Vsi trije skladatelji pravzaprav izhajajo iz germanskega prostora, saj je Žuraj po študiju v Nemčiji tam tudi ostal in je danes eden najbolj prepoznavnih skladateljev svoje generacije v svetovnem merilu. Njegove skladbe naročajo in igrajo Berlinski filharmoniki, Škotski simfonični orkester BBC, Newyorška filharmonija, najboljši ansambli za sodobno glasbo Ensemble Modern, Klangforum Wien, Ensemble intercontemporain.
Muzikolog dr. Gregor Pompe pravi, da je za razumevanje Žurajeve estetike ključna misel o magnetizmu, s katero zaznamuje zmožnost vzpostavljanja komunikacijskih vezi s poslušalci. To je lahko ritmična faktura, ki svoje vezi napenja prek prevlade popularne glasbe, ali humorno izkrivljanje tradicionalnega ali popularnega. Po njegovem ni mogoče prezreti, kako močno v teh mislih odmevajo skladateljeve raznolike študijske izkušnje (Ljubljana, Dresden, Karlsruhe, Pariz).
Piše simfonično, komorno in elektroakustično glasbo, izmojstren pa je tudi na področju računalniške notacije, že pred leti je namreč razvil svojega digitalnega asistenta, ki mu pomaga predvsem pri ustvarjanju zgoščene orkestrske zvočne slike. Pri tem ga vodi intuicija, »nove« ideje pa prepleta s tradicijo glasbenega modernizma – to se sliši denimo v močni zvočnosti, punktualistični teksturi in uporabi skrajnih leg inštrumentov.
Do zadnje čebelice ...
Skladba Api-danza macabra, ki je nastala za ciklus simfoničnega orkestra Zahodnonemškega radia Miniature časa (skladatelji so se spopadli z aktualnimi družbenimi problemi, pri čemer je Žuraja zanimal ekološki problem izumiranja čebel in ob tem »akustična škoda« na vse bolj tihih travnikih), je v smislu navezave tradicije in modernističnega dejansko tipična – v njej je slišati več namigov na Čmrljev let ruskega skladatelja Nikolaja Rimskega - Korsakova.
»Priprave za praizvedbo v Kölnu so bile intenzivne, zahodnonemški radio WDR je produciral tudi 10-minutni filmski prispevek o skladbi in njenem nastanku. Praizvedba v Kölnski filharmoniji junija lani je bila zelo posebna, kajti zvrstila se je na prvem koncertu simfoničnega orkestra WDR pred občinstvom, po dolgem premoru zaradi korone. Izvedba je bila vrhunska in je skladbo ponesla še do drugih orkestrov. Pet dni pred slovensko praizvedbo bo namreč skladba zazvenela še s filharmonijo v Helsinkih, junija letos pa tudi z orkestrom Gürzenich v Kölnu,« je povedal Vito Žuraj, ki bo za slovensko praizvedbo pripotoval tudi v Ljubljano. »Skladba tematizira problematiko izumiranja žuželk, natančneje čebel, v sodelovanju z mojim očetom Antonom, ki je tudi sam čebelar. Na koncu skladbe ostane samo še ena, zadnja čebelica ...«
Žuraj velja za izjemno discipliniranega, zato nismo dvomili, da že piše nove stvari, celo opero. »Trenutno skladam celovečerno operno delo z naslovom Blühen, v prevodu torej Cvetenje, in sicer na libreto Klausa Händla. Naročilo je prišlo iz opere v Frankfurtu, krstna izvedba pa bo 22. januarja prihodnje leto. Zatem bom pisal novo simfonično delo za Berlinske filharmonike.« Dvainštiridesetletni skladatelj je sicer prejemnik številnih nagrad, med drugim ugledne skladateljske nagrade Claudia Abbada Berlinskih filharmonikov, v Sloveniji pa je leta 2015 prejel nagrado Prešernovega sklada.
