Glasba ga je nagovorila že v otroštvu. Odkar Tim Jančar pomni, je v njihovem domu svoje mesto zasedal pianino, na katerem se je najprej preizkusila njegova starejša sestra, sam pa je pred tem igral kitaro. Očetovemu nasvetu, naj se raje loti klavirja, ker je to za glasbenika dober instrument, saj mu daje široko glasbeno podlago, ni oporekal. Klavir je sčasoma postal središče njegovega življenja in mu pomembno začrtal nadaljnjo pot. Tako se zgodi, ko se človek zaljubi v črno-bele tipke in svetove, ki se skrivajo za njimi. 29-letni Tim Jančar je danes odličen, večkrat nagrajeni mlad pianist, ki ga hvalijo zaradi njegovih muzikalnih spretnosti, kreativnosti, inteligence, sloga in poglobljenih interpretacij velikih recitalov. Je prejemnik Škerjančeve nagrade Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, ki si jo je v 2013 prislužil s svojimi študijskimi uspehi. Leta 2017 ga je Akademija za glasbo v Ljubljani nagradila s Prešernovo nagrado. Med drugim se lahko pohvali še s prvim mestom in zlato plaketo državnega tekmovanja TEMSIG, s prvim mestom in prvo nagrado mednarodnega tekmovanja Città di Gorizia ter s prvim mestom in prvo nagrado umetniške kategorije na mednarodnem tekmovanju Janeza Matičiča. »Na koncertu vrhunskega pianista bi moral vsak doživeti neke vrste katarzo, ampak v zelo širokem smislu, kot jo vsak razume po svoje,« je prepričan Tim Jančar.

Šolanje je začel na Glasbeni in baletni šoli v Ljubljani pri profesorici Damjani Cvetko. Nadaljeval je na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana in leta 2018 s posebnim priznanjem summa cum laude magistriral na ljubljanski glasbeni akademiji pod okriljem profesorice Tatjane Ognjanovič. Leta 2020 je končal podiplomskki študij na univerzi Mozarteum v Salzburgu, jeseni pa je študij sklenil še na Univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti na Dunaju. Na vprašanje, ki prej ko slej doleti vsakega pianista, namreč, koliko ur na dan vadi, se Jančar nasmehne: »Precej variira. Je pa to nehvaležno vprašanje, ker ne moreš v nobenem primeru zmagati. Če rečeš, da vadiš zelo veliko, potem je to v podzavesti glasbenikov dostikrat razumljeno, kot da nisi tako nadarjen in moraš ta primanjkljaj kompenizrati z več urami vadenja, če pa rečeš, da malo vadiš, izpadeš, kot da se hvališ in da nisi resen,« se posmeji.

Tim Jančar za dušo najraje igra Rahmaninova in Mozarta. Pravi, da lahko v obeh izrazi del sebe, vsak od njiju namreč pokriva drugi del duše, osebnosti, metafizike. Med igranjem se še posebej rad poistoveti z mislijo pianista Arturja Rubinsteina: »On je rekel, da med igranjem ene skladbe ne razmišlja o drugih, saj je zanj le-ta v tistem trenutku edina in najboljša na svetu. Nekaj resnice je v tem. Ko ne obstaja nič drugega.«

Pozornost na vsakem tonu

Za pianista, ki sega po sanjah svetovnega vrha, odličnosti in popolne lepote, kot jo zmore pričarati brezčasnost klasične glasbe, je nujna zlata sredina, kar za Tima Jančarja pomeni, da čez teden naredi s klavirjem pošten delovnik. Disciplina in absolutna predanost glasbi sta nujni. »Ravno nekaj dni nazaj sem bil na recitalu madžarskega pianista Andrása Schiffa v Cankarjevem domu. Bil je izvrsten, eden boljših recitalov, kar sem jih slišal v življenju. Po koncertu sem razmišljal, kaj ga dela tako dobrega, zakaj mi je pustil tak pečat, ali lahko to izkušnjo razčlenim na posamezne parametre, a to seveda ne gre. Preprosto je bilo tako, da je bila pozornost na vsakem tonu. Noben ton, ki ga je zaigral, ni bil brez smisla. Tudi če ni bil načrtovan ali premišljen, je imel muzikalni smisel. Pri vsem tem zagotovo velja, da je celota večja od vsote sestavnih delov; če jo razstaviš na posamezne dele, se dostikrat zdi, da ni vse skupaj nič, v celoti pa stvar vendarle funkcionira in še sam ne veš, zakaj,« razmišlja. Večna skrivnost, ki ostane skrita med pianistom in klavirjem. Značilnost tistih največjih, kot jih opisuje Jančar, je ravno njihova sposobnost, da z igranjem zagrabijo pozornost občinstva in ga ne spustijo iz rok vse do konca, kar je za glasbenika zelo velik izziv.

Sogovornik veliko razmišlja o poslanstvu in pomenu klasične glasbe v današnjem času hitrega tempa življenja, ko nam primanjkuje pozornosti in časa: »Da si sposoben sedeti pri miru in v tišini na dvournem koncertu, je danes za marsikoga težko, ker tega ni navajen.« Jančar meni, da bi morali odnos do klasične glasbe negovati že skozi vzgojo in tako razbiti stigmo, da je to le za »nobel« ljudi. »Vredno je potrpeti, malo razmisliti o klasični glasbi, si zanjo vzeti čas in ne takoj zamahniti z roko, saj lahko ugotoviš, da je vredna tvojega časa. Tako kot starejši filmi, ki so za današnje razmere počasni, ampak lahko od njih odnesemo marsikaj.«