Različni glasbeni svetovi so se stkali na albumu niei zasedbe VIRA, ki jo vodi vokalistka, kantavtorica, performerka in glasbena pedagoginja Nina Virant; na njem se prepletajo različne vokalne tehnike in načini petja, odzvanjajo tradicionalni napevi Balkana, jazza, sakralnega petja, šansona, slovenske popevke, predvsem pa je v ospredju uglasbljena poezija, ki je osnova, okoli katere avtorica kolažira glasbene ideje. In te zvenijo sodobno, sveže, prevetreno.

Nina Virant se je kot vokalistka izkazala v najrazličnejših žanrih, tudi popularnih, sicer pa je raziskovalka glasbenega izročila predvsem slovanskih kultur, popa, jazza, eksperimentalnih žanrov, progresivnega rocka, punka. Širšo javnost je nase opozorila na festivalu Slovenska Popevka 2014, dvakrat se je udeležila Festivala slovenskega šansona, s projektom LAS pa je zagnala 60. Ljubljana Jazz Festival. Na istem festivalu je letos, štiri leta pozneje, predstavila svoj zvočni prvenec niei.

Glasbena prijateljstva

Njena zasedba VIRA je mednarodna. Zraven je norveški bobnarski mag Gard Nilssen, ki ga je spoznala že na International Jazz Platform: Footprints Edition v poljskem Lodžu, kjer je pela v ansamblu, ki ga je mentoriral, za nastajajoči album pa jo je z njim povezal promotor glasbe Bogdan Benigar. Za klaviaturami je Micah D. Edward Graves, vokalni, komponistični in producentski delež pa je prispevala še ena naša odlična skladateljica in vsestranska glasbenica Veronika Kumar, njena kolegica iz študentskih časov na Nizozemskem. Po dokončanju študija petja na amsterdamskem Jazz konservatoriju sta se v začetku pandemičnih časov obe vrnili v Slovenijo, kjer zdaj ustvarjata vsaka zase in tudi skupaj.

»Z Veroniko sva začeli sodelovati že v mojem Ansamblu za preužitek, je pa zasedba doživela veliko sprememb; ves čas sem iskala pravega bobnarja, do Nilssena sem jih zamenjala že pet, menjala pa sem tudi pevke, štiri doslej. Začetki so vedno težki, ko ekipo še iščeš; z vsakim novim članom se je prvotni koncept nekoliko preoblikoval, kajti vsak je prinesel zraven neko svojo energijo, drugo estetiko. Ampak nekako se nisem dala skozi pandemične čase, ko sem se vrnila v Slovenijo in klicala naokrog za 'špile'; me je pa prijetno presenetilo, ker so se med ljudmi v tistem času stkale pristne vezi, šlo je na neki način za preživetje. In to mi je vlivalo samozavest, da sem to razpoloženje dala iz sebe in se fokusirala v projekt. Preostalo je naprej premaknil moj entuziazem, ki so ga potrebovali tudi drugi.«

Najprej je bila beseda

Glasbenica pravi, da ustvarja fragmentirano, vrača se na svoje ideje, »to so moji telefonski posnetki sredi noči, ko se mi glasbene ideje porodijo tik pred spanjem. In potem zjutraj poslušam in se večkrat čudim, kaj sem posnela – včasih se smejem, a posnetke shranim, potem pa se k njim vračam, jih poskušam namensko povezati, čeprav včasih ne gre.«

Drugače je pri poeziji, ta se na papir zlije povsem nenačrtno. »Zanimivo, skozi poezijo se lahko bolj prvinsko izražam kot skozi glasbo. V vokalu sem se izobraževala in se počutim močno, skozi neke izobraževalne institucije pa se je nabralo tudi veliko balasta. Poezija se mi zdi v tem smislu tako čista, moja, tega se ni nihče dotikal.«

Ko je besedilo torej napisano, ga uglasbi, na plošči niei pa so podpisani trije aranžerji, saj sta svoj lonček pristavila še Veronika Kumar in Gard Nilssen. »Najprej sem prinesla osnutke, ki sva jih potem z Veroniko na vokalnih vajah predebatirali, veliko odziva in idej mi je dala, nekaj sva z igranjem in jammanjem ustvarili tudi skupaj. Vse te ideje, predloge in posnetke, ki so vmes nastali, sem potem zlepila kot nekakšne puzzle. Očitno dojemam kompozicijo precej gledališko, kot bi se menjale scene, delam tudi s slikami, sem precej vizualen tip. Teater mi je zelo pomagal, da sem se sploh spravila v kreativen proces komponiranja.«

Glasba v scenah in slikah

Nina Virant je umetnica, ki bi lahko počela karkoli, pa bi to počela odlično. Lahko bi gradila tudi kariero performerke, med študijem na Nizozemskem je bila namreč del sodobnogledališke skupine NIM Theatre. Režiserka iz tega gledališča Ilaria Forciniti je bila gostja zasedbe VIRA na nedavnem jazz festivalu v Ljubljani pa tudi na Jazzinty v Novem mestu. Forciniti je tokrat samo v vlogi vokalistke, zagotovo pa bo dodajanje performansa v projekt niei naslednji korak, o katerem Nina Virant že razmišlja.

»Vedno sem znala raziskovati v nasprotno smer, kot se je pričakovalo; pri tem gre za kompleksno stvar, kjer je lahko v pomoč denimo tudi meditacija, delo na telesu, ki je hkrati naš inštrument, psihoterapija, že omenjeni teater in slike, prek katerih dojemam zvočno krajino. Jazzovske tradicije nikoli nisem zares začutila, v preveč drugačnem okolju sem odraščala. Zato sem bila ves čas na tem robu tudi v smislu, ali odneham, tudi ker sem stvari na splošno doživljala preveč intenzivno in se čutila, da malce ne sodim v svet jazza.« Pravi še: »Mnogo je pristopov, ki me brusijo, kajti ko delaš na sebi, pride vse to potem za tabo, te opogumlja, ti pomaga drugače in globlje komunicirat z drugimi glasbeniki na odru. Naučila sem se tudi dati času čas, da se ideje razvijejo do konca.«