Laetitia Pohl, znana pod umetniškim imenom KiKi, je ena najzanimivejših slovenskih glasbenic mlajše generacije, ki v svojih pesmih ustvarja povsem svoje svetove – intimne in nekoliko skrivnostne. Pri njej doma je bilo od nekdaj običajno, da so ob kosilu kakšno zapeli in zaigrali; rada je pela v zborih, nikoli pa ni zares razmišljala, da bi pisala svojo glasbo, kaj šele, da bi sama stopila na oder. »V tem sem vedno videla veliko ranljivosti. Nenavadno se mi je na primer zdelo, da bi ljudje iz moje osnovne šole ali na sploh vedeli, da ustvarjam glasbo,« pravi 22-letna študentka dramaturgije. Toda potem je prišel čas karantene, in kot se rado zgodi umetniškim dušam, zaprtim za štirimi stenami, je tudi KiKi prvič sedla za računalnik z namenom, da se preizkusi v svoji ustvarjalnosti, v svojih melodijah in besedilih, ter vidi, kam jo bo to pripeljalo. To je bil neke vrste zmenek na slepo, ki se je izkazal za veliko ljubezen.

Leta 2021 je zbrala pogum in se prijavila na manjši festival Slovenska nota v Hrastniku. S pesmijo Punčka iz papirja je prvič nastopila pred občinstvom in s skladbo zasedla drugo mesto. »Ta prikupni festival se mi je zdel varen prostor, v smislu, da tudi če bi šlo vse narobe, ne bi bilo problema. A izkušnja je bila tako dobra! Dala mi je zagon, da sem svojo glasbo začela predstavljati še drugod.« Konec istega leta je nastopila na festivalu Hit betona, kjer je s pesmijo Jaz pa ne spim zmagala in za nagrado posnela svoj prvi videospot. Takrat se ji je svet odprl in sanje so dobile prej nepoznane odtenke, njena glasba je dobila veliko pozornosti tudi na družbenih omrežjih. Pohvali se lahko s svojim prvim albumom KRiKi, ki ga je izdala letos, hkrati pa že snuje drugega. Veseli se nastopa na prihajajočem festivalu Plavajoči grad, poslušalci pa bodo lahko njenim na trenutke temačnim glasbenim pripovedkam prisluhnili še na Poletju v Šiški v organizaciji Kina Šiška.

Dovolj je, da si pristen

Obstaja nenapisano pravilo, da se umetnik, ko mora izbrati svoj psevdonim in začne o tem racionalno razmišljati, ne more spomniti prav ničesar. Tudi KiKi je razmišljala o vsem mogočem, dokler se ni v mislih spotaknila ob svoj vzdevek, ki so ga poznali samo njeni domači. Ko je bila še dojenček, naj bi nekemu mimoidočemu zažlobudrala nekaj podobnega kot »tiki kiki miki«, in od takrat je bila za domače Kiki. Zazdelo se ji je samoumevno, da jo bo to ime spremljalo tudi na glasbeni poti, saj je bilo tisto edino pravo.

Glasbeni slogi, ki so jo vzgojili, so raznolika etno glasba, novodobni pravljični pop, dream pop. V navdih so ji Marina and the Diamonds, Aurora, Florence and the Machine, Chloe x Halle. »Sploh Aurora me je pritegnila s svojim prvim albumom iz leta 2016. Pri njej mi je bilo najbolj všeč, kako pristna in naravna je bila v svojih intervjujih. Čeprav sem zase sprva menila, da morda nisem pravi tip osebe za na oder, pa sem pri njej videla, da ni treba biti izrazito ekstrovertirana oseba, če želiš ustvarjati glasbo. Dovolj je, da si takšen, kot si, da si pristen,« je prepričana KiKi.

Steampunk očala za srečo

Pisanju ljubezenskih pesmi se zaenkrat izogiba. »Najbrž zato, ker poznam ogromno romantičnih komadov in se nočem ponavljati. Nisem še prišla do točke, ko bi lahko napisala čisto pravo ljubezensko pesem. Bolj pišem o stvareh, ki me trenutno težijo, o svojih težavah. Moje pesmi so se številnih ljudi dotaknile, nekateri so mi rekli, da se lahko poistovetijo z mano, predvsem so jim v spominu ostali specifični verzi. Uspelo mi je neko svojo resničnost posredovati ljudem, ki jih ne poznam, in dojela sem, da so me tisti, ki so mi podobni, sposobni začutiti. Ljudje, ki so čisto drugačni, imajo pač svoje vrednote. Ni moj namen, da bi bila vsem všeč, saj ni treba, da te imajo vsi radi,« pravi KiKi.

Njen zaščitni znak so vintage steampunk očala v viktorijanskem punk slogu. Ko je obiskala Benetke, jih je zagledala na stojnici in si jih kupila namesto beneške maske. Na njih se je nekaj časa nabiral prah, dokler ni ugotovila, da zelo dobro pristojijo njenemu stilu. Odkar je s steampunk očali nastopila na Metelkovi, se od njih ne loči več. »To je bil res dober koncert in res dobra publika, pa sem si rekla – to mora biti zaradi očal. Dajejo mi dober občutek in jih na nastopih zdaj vedno nosim za srečo. Medtem se mi je nabralo že toliko teh očal, da jih lahko imajo še moje back vokalistke, medtem ko kitarist nad njimi ni preveč navdušen, saj noče imeti okrasja na glavi. Jaz pa zase vem, da je to element, ki povezuje moje preobleke – te so lahko različne, a ta očala bodo z mano za vedno.«