Violist, dirigent, pedagog in skladatelj Franc Avsenek je iz Beograda v Ljubljano prišel, da bi študiral violo. Po diplomi je leta 1967 postal del Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, od leta 1980 je bil tudi njihov prvi violist. Dobro desetletje pred upokojitvijo so ga povabili kot predavatelja na Akademijo za glasbo Ljubljana, kjer je bil izredni profesor in docent. Za violo sicer ne prime več, ta zahteva vsakodnevni trening, iz česar je po upokojitvi izpregel. Še vedno pa je polnokrvno vpet v glasbo, saj umetniško vodi orkester Camerata medica in mu tudi dirigira.

Vedno razgibana je bila tudi njegova komorna kariera. Dejaven je bil v Klavirskem kvartetu RTV Ljubljana in donedavna v Ljubljanskem godalnem kvartetu, ki se ponaša s 70-letno tradicijo. Na nedavnem koncertu so se zamenjali vsi člani kvarteta in žezlo predali mlajši generaciji. »Tistega dne, ko sem naredil avdicijo za RTV, je violinist Slavko Zimšek rekel drugi violini Karlu Žužku: no, zdaj pa imamo violo in lahko začnemo z godalnim kvartetom. Prvih 12 let nismo bili tako perspektivni, ko pa smo začeli s klavirskim kvartetom in se nam je pridružil Andrej Jarc, se je zgodba obrnila. Igrali smo tudi v tujini, denimo na Dubrovniških poletnih igrah, na Dunaju. Ta forma je bila dovolj zanimiva tudi za skladatelje, za nas so pisali Ramovš, Petrić, Rojko, Golob. Takrat se je pojavila še Monika Skalar, naša prva violina, ki je prišla iz Kölna. Nato smo 40 let zdržali skupaj. To se na Slovenskem ne bo ponovilo. Pred nami so naši profesorji v tem kvartetu igrali 30 let, obstajajo arhivski posnetki, zdaj pa smo kvartet predali mladini.«

Podcenjen poklic glasbenika

Meni, da je po osamosvojitvi Slovenije poklic glasbenika postal premalo cenjen. »Tista slava in visoka kultura pri filharmoničnih abonmajih sta zamrli, komaj kdo še sedi v dvorani na koncertu. Dokler sta orkester vodila Jože Privšek in Anton Nanut, se je orkester spoštovalo, nato pa smo postali zadnja skrb. Sam sem ves čas vztrajal pri tem, da smo simfoniki. Sposobni smo seveda igrati tudi zabavno, scensko, filmsko glasbo. Ampak to je za ob strani. Simfonični orkester ima svoje poslanstvo.«

Z nekoliko grenkobe je po 35 letih orkester zapustil in se za enajst let, do upokojitve, zaposlil na Akademiji za glasbo. Odšel je tudi zaradi orkestra Camerata Labacensis, ker je njegovo dodatno udejstvovanje šlo v nos novemu vodstvu. Prepričan pa je, da morajo orkestraši čim več delati, snemati, igrati komorno, da se gradijo kot glasbene osebnosti. »Camerata je iz komornega orkestra, ki ga je leta 1974 ustanovil Sergej Dolenc, sčasoma prerasel v večji orkester. Sam sem potem delovanje orkestra razširil na vse strani, gostovali smo po Evropi, v Italiji tudi po trikrat na mesec. Naročila so kar deževala, dela smo imeli skorajda toliko kot radijski simfoniki,« se spominja.

»Veliko se danes govori o glasbi, ampak o tisti glasbi, ki ne vpliva na kulturo naroda, ki je plehka,« je prepričan. Da popularno glasbo dobro pozna, priča dejstvo, da je že leta 1974 sodeloval na slovenski popevki s svojo skladbo Ne dam ti srca. Napisal je vižo, Elza Budau besedilo, aranžma pa Jože Privšek. Veliko je sodeloval tudi z Dušanom Velkavrhom, s katerim sta imela svojo produkcijsko hišo, imenovano Korona.

Povabili so jih tudi na pordenonski festival nemega filma, kamor so potem odhajali še 22 let. Leta 2002 so denimo glasbeno pospremili Napoleona, najdaljši nemi film, ki traja pet ur in 17 minut. Imenovali so se Beethovnov ansambel, sodelovalo je 47 glasbenikov. »Nemi film je posebna stvar. Če bi te partiture primerjali s kakšno od Wagnerjevih oper, bi lahko rekli, da je Napoleon bolj naporen za igranje. V operi ima vsak nekje kakšen premor, v nemem filmu pa ne, ves čas je treba zvočno prikazovati sliko s platna. Enkrat smo zraven povabili še New Swing Quartet, gledalci so bili izjemno navdušeni.«

Ko je delal z Acom Razbornikom, so dobili vzdevek »ameriški štrajh«. »Takrat so nas Američani najeli, da posnamemo tako imenovano elevators music, torej glasbo za ozadje za velike hiše, telefone. Posneti smo morali več kot 200 zabavnih skladb. Po tistem smo šele začeli delati, ponudbe so začele prihajati od vsepovsod.«

Prostor za violo

Antologija viole v skladbah slovenskih skladateljev je zbirka treh zgoščenk s skladbami različnih obdobij in slogov ter velja za vrhunec v njegovi umetniški karieri. Izdal jo je leta 2001. »Veste, to je bilo Sizifovo delo, za katerega sem porabil deset let.«

Ko je Blaž Arnič leta 1967 napisal koncert za violo, se ni izvajal. »Res je bil malce bolj violinsko napisan, pa sem ga potem priredil bolj po violsko. Moje posege je pregledal in odobril njegov sin, dirigent Lovro Arnič, ki je lektoriral še klavirski izvleček, ki sem ga napisal. Koncert sem nato lahko na akademiji uvrstil v učni načrt in tako smo Slovenci dobili svoj prvi violski koncert, ki so ga lahko za diplomo odigrali študenti viole.«

»Veste, viola ni koncertni inštrument. Jurij Bašmet je sicer samo solist in ves svet piše zanj, pa tudi midva z Miletom Kosijem sva posnela koncert za dve violi. Saj sva tekmovala med sabo, ampak to je bilo zabavno, koristno in dobrodošlo. Na radijskem podiju smo se v 55 letih zvrstili trije violisti: Pavle Škabar, ki je pozneje šel v opero v Essen, Mile Kosi, ki je odšel v Nemčijo in Švico, ter jaz. Viola je bila vedno obdana z nekakšno karizmo, predvsem zaradi njenega zvoka, ki je drugačen od violine, in ta inštrument imajo zasedbe rade med seboj. Skladatelj Urban Koder je recimo vedno pisal za šest violin, solo violo in tri violončela, to je bila osnova za vso njegovo glasbo.« Vrsto let sta posebno zgodbo v duetu tkala tudi s pianistom Hinkom Haasom.

Dogodivščine iz mladosti v Beogradu, kjer je v profesionalnem orkestru, Velikem narodnem orkestru, igral že pri šestnajstih, ter pozneje iz Ljubljane in s številnih gostovanj po svetu, kjer se je skalil v mojstra viole, je zdaj popisal v avtobiografskem romanu. Gre tudi za nekakšen muzikološki priročnik za poustvarjalce, saj knjiga predstavi mnoga temeljna dela iz zakladnice godalne glasbe, izstopajoče izvedbe, vsemu temu pa doda še osebno noto doživetij, ki so ga spremljala skozi vso glasbo, ki jo je v teh letih odigral, ter odnose z ljudmi, s katerimi je delal.