Juan Diego Flórez je v Ljubljano prišel kot nesporni kralj belcanta, kar je potrjevala tudi napolnjena dvorana, v kateri je bilo v mešanici jezikov mogoče opaziti tudi vrsto tujcev. Seveda pa je Flórez kot vsak pevec v stalni vokalni levitvi – z leti lahko postaja glas logično manj prožen, a bolj voluminozen, posledično se zato menja repertoar, pri čemer takšnim spremembam ne moremo dati tudi kakšnega kvalitativnega predznaka. Flórez nam je svojo pot na tokratnem recitalu demonstriral že s programskim sosledjem – od »čistega« belcanta Rossinija in Donizettija k zgodnjemu, še belcantističnemu Verdiju, pa do francoske lirične opere in za konec še nekaj Puccinija, ki je seveda že precej onkraj melodičnega lirizma belcanta.
Morda bi kje v belcantističnem repertoarju lahko zasledili nekaj trših nastavkov in tudi bolj napetih višin, toda takšno opazovanje je možno le v primerjavi s Flórezovimi lastnimi dosežki izpred desetletja in več. V resnici pa je Flórezov glas še vedno izjemno okreten, prilagodljiv, visok, tehnično popoln, kar mu v naslednjem koraku omogoča, da nanj pripne tudi interpretacijsko eleganco (vodenje in oblikovanje fraz) in različne odtenke izraznosti, ki ne računajo na hitre dramatične efekte, temveč veliko bolj na ponotranjena emocionalna barvanja. Tako lahko pri pevcu občudujemo tako rekoč popolno zlitje tehnike in izraza, pri čemer ves čas prevladuje občutek enostavnega in samoumevnega. Tako belcantistične arije v ospredje niso več postavljale močno okrašenih linij in visokih tonov, temveč homogenost glasu, ki z najbolj subtilnimi barvanji melodije vpihuje tudi emocijo.
Flórez ravna s svojim glasom izrazito smotrno in nepretenciozno, kar ne pomeni, da ga poskuša prilagajati drugačnemu repertoarju, temveč raje v slednjem išče mesta, ki ustrezajo njegovim glasovnim specifikam. Tudi zato njegov Verdi v ospredje ne postavlja dramatičnega, ampak lirično. Glede na trenutno sijajno stanje pevčevih glasilk se zdi, da slednje najbolje reagirajo na francosko lirično opero. V arijah Laloja, Masseneta in Gounoda so bile Flórezove sposobnosti mehkega vodenja melodije kot poročene z valovito izraznostjo, ki nežno prehaja od elegantnega k zamaknjenemu in na vrhuncih tudi k ekstatičnemu. V vsem repertoarju je Flórez tako potrdil svojo pevsko inteligenco, izjemne glasovne danosti in tudi zmožnost interpretacijskega polnjenja, zato lahko z mirno vestjo govorimo o popolnem pevskem recitalu.
Temu so nato sledili še dodatki, v katerih se je pevec dokazal tudi kot zabavljač, ki najde nekaj umetnosti tudi v lažji muzi. Da je končal z znamenito arijo, ki gotovo sega onkraj njegovih pevskih zmožnosti, je koncesija občinstvu, ki ob siceršnji perfekciji gotovo ni bila potrebna.
Še beseda o dirigentki in orkestru. Oksana Lyniv je v belcantističnih uverturah Rossinija in Donizettija slišno očistila orkester, ki je utripal v živahnem ritmu, s čimer je razkazala svoje talente. Toda z Verdijem je sledil padec v realnost ritmičnih nesoglasij in tudi preglasnost posameznih orkestrskih skupin, zato se je zdela pot do popolnosti pevca še kar strma.
