‘Na svojo kitaro ne gledam kot na pištolo, ampak kot na kladivo, s katerim lahko pomagam zgraditi hišo Tuaregov.« To je citat v Nigru rojenega tuareškega glasbenika Omarja Moctarja, v glasbenem svetu znanega pod imenom Bombino. Čeprav je kot mladoletnik doživel grozote vojne in je morala njegova družina prebežati v Alžirijo in kasneje v Libijo, njegova glasba govori o miru v Sahelu. Odraščal je ob poslušanju in posnemanju glasbenih legend, kot so Ali Farka Touré, Dire Straits in Jimi Hendrix. Tako je postal izjemen kitarist. Danes bo nastopil na Gradu Kromberk pri Novi Gorici.
Iz katerih kultur črpate navdih za svojo glasbo?
Prihajam iz kulturne skupine jezika Tamašekov, ki jih večina ljudi imenuje Tuaregi. Tamašeki živijo na obmejnem območju štirih držav: Nigra, Burkina Fasa, Malija in Alžirije. Moja družina je iz Agadeza. Vedno smo bili odprti za svet in druge kulture, to je v naši naravi. Med narodi, ki živijo na našem območju, velja medsebojno spoštovanje. Naši predniki so živeli drug ob drugem, ne razumem, zakaj ne bi mogli na enak način živeti tudi zdaj. Vse napetosti, ki se danes dogajajo v Afriki – to ni prava Afrika. V naši regiji nujno potrebujemo mir.
Mir je glavna tema vaše glasbe. Kakšno sporočilo pošiljate svojim poslušalcem?
Na koncertih večinoma igramo glasbo z albuma Sahel. Naslov je premišljen. Prav v Sahelu želimo, da zavlada mir. Sahel potrebuje perspektivo razvoja, ne pa da se mladi množično izseljujejo. Naše sporočilo v glasbi je, da mora vsakdo najprej v svoji domovini poskrbeti za mir in blagostanje, le tako bo vse človeštvo lahko živelo z mislijo na svetlo prihodnost.
Ali je preveč zahtevati od umetnikov, da obravnavajo politične teme in širijo angažirana sporočila?
Poglavitna vloga umetnikov je prav angažiranost. Naša naloga je, da ljudi ozavestimo o vrednosti življenja. Na žalost so Afričani tisti, ki se med seboj ubijajo. Ko bo napočil dan, ko bomo Afričani razumeli, da moramo končati medsebojne spopade, bomo lahko živeli v blagostanju. Odraščal sem s to panafriško miselnostjo in prepričan sem, da je to mogoče. Rešitev obstaja, a najprej moramo sesti skupaj in se pogovoriti. Osnova številnih problemov je neenakomeren razvoj regij. V državah, kot so Mali, Niger, Burkina Faso, Alžirija, boste našli visoko razvita mesta, pa tudi območja brez osnovne infrastrukture, celo brez dostopa do vode. In celo zlato in nafta, ki ju imajo na pretek, ne rešita tega problema. Mladi morajo biti tisti, ki bodo prevzeli odgovornost za prihodnost. Ostati morajo v regiji, se zaposliti in prevzeti odgovornost za razvoj. Če se izseljujejo, postanejo ranljivi, njihovo mesto v regiji pa prevzamejo tujci.
Ali evropska javnost razume probleme Sahela?
Ne popolnoma. Zato skušam tudi evropskemu občinstvu predati sporočilo, da v moji domovini veliko nedolžnih ljudi umre, ne da bi sploh razumeli, zakaj potekajo konflikti. Po drugi strani pa se vsi sprašujejo, zakaj so naši predniki lahko živeli skupaj. Povem vam, zakaj – ker so upoštevali kodekse medsebojnega spoštovanja. Mi pa smo na to pozabili. O tem prepevam. Na koncertih prepevam o afriški realnosti.
